Toscana in delček Umbrije, maj 2017

Toscano sem prvič obiskal konec aprila 2013, od takrat je na moji listi planiranih potepanj pod rubriko “še”.

Pri planiranju 6 dnevnega potepanja že načrtno izpustiva večja mesta kot so Firence, Siena in podobno, kjer se tare turistov. Najin prvi cilj in postanek je bil San Gimignano, kjer sva verjetno srečala še največ turizma oziroma turistov.

Po sprehodu po ulicah med stolpi sva pot nadaljevala proti Pienzi do Agriturisma Podere il Casale, ki poleg prenočišč, restavracije in svoje sirarne nudi še majhen avtocamp, ki se praktično dotika kozjih in ovčjih štal.  Kosmate pridelovalke pecorina te s svojim meketanjem in blejanjem zvečer zazibajo v spanec, za jutranje prebujanje pa poskrbijo domači pavi. Za občutek varnosti poskrbijo čudoviti in prijazni ovčarski psi, ki prosto “patruljirajo” po campu in okolici.

Kamp je odlično izhodišče za potepanja peš ali s kolesom po bližnji in daljni okolici. Prav tako tudi Camping il Treccolo poleg San Giovanni D’asso, kjer sva enkrat prenočila. Poljske poti, kjer miru željan popotnik zlahka nabere nekaj deset kilometrov dnevno pod nogami, so lepo označene.

Po videnem in doživetem lahko z gotovostjo trdiva, da je tista prava Toscana daleč stran od velikih mest. Na najinem dopolnjenem seznamu so se pod rubriko “še” poleg Montisija znašli: Lucignano d’Asso, Pitigliano, Sorano. Seveda pa nisva zgrešila Montalcina, Montepulciana, Monticchiella, Orvieta, ob povratku pa še Greve in Chianti, kjer se v Macelleriji Falorni založiva s salamami in pecorinom, v eni izmed vinarij pa z zalogo rdečega.

Po obisku Sorana, Pitigliana in pred jutranjim sprehodom v mestecu Sovana sva prespala v campu Agriturismo Agricampeggio Poggio Del Castagno, 9 km od Pitigliana.

Toscana bo še vedno na listi “še”, čeprav je precej oblegana. Navdušujejo srednjeveška mesteca in vasice, ki so čudovito ohranjena in živijo. Skrb vzbuja le kmetijska mehanizacija, ki po idilični pokrajini predvsem v večernem času na vse odtenke skrbno obdelane zelene trosi takšna in drugačna “zdrava” škropiva.

Na šest dnevnem potepu sva prevozila dobrih 2000 km, kar nekaj kilometrov prašnih kolovozov sva tudi prehodila, iz denarnice pa nama je za lepo doživetje ušlo 680 €.

Vse noči sva spala v vedno bolj dodelanem in opremljenem Tep(ee)cu.