Toscana, april – maj 2013
Toscana, tisti predel italijanskega škornja, za katerega sva bila že pred leti z Metko mnenja, da ga bo treba pogledat. Na začetku letošnjega aprila stuhtava, da sva čez prvomajske praznike oba prosta in oba s približno enakimi željami. In sva šla…
Zadnji sedeži ceglastofarbnega Tepeeca ostanejo v domači kleti, makina pa se spremeni v mali avtodom. 25. aprila zarana nabaševa vse potrebno v avto in jo potegneva čez Fernetiče v smeri Toscane. Najin prvi cilj so Firence. Že precej pred Firencami se avtocesta po italijansko lepo zabaše, teta z garmina se naveliča čakanja in naju usmeril na regionalno cesto. Tudi prav.
Vreme se skisa, tako, da si mesto ogledava pod pokrovom oblakov. Parkirava v enosmerni ulici v katero greva po navodilu črnega parkirmajstra v rikverc. V mesto se podava ob reki Arno mimo mosta, ki je verjetno preslikan že miljaužentkrat. No pa ga dajva še midva.
Ko vpadeva v mesto, iščeva način, kako si ga v najkrajšem času ogledati…največ. Ker je vsa zgodovina opisana v neštetih priročnikih in ker še doma ne pretiravava z zahajanjem v stavbe z visokimi stropi in turni prideva do tega, da je dovolj, če zlezeva nad kupolo katedrale Santa Marie del Fiore. Po 463 prehojenih stopnicah navkreber skozi ozke hodničke res veličastne stavbe prideva na razgledno točko, od koder imava Firence kot na dlani.
Pogled navzdol me nekako spominja na pogled s planiške velikanke…le špura še manjka.
Po spustu narediva še sprehod po Firencah proti avtu. Ob pogledu na kupide, ki se pasejo po mestnih ulicah, sva hitro pozabila na 8 € kolikor sva prispevala za izgradnjo dvigala nad kupolo katedrale.
Po ogledu mesta se zapeljeva do mesteca Cavriglia, kjer imava za prvo noč urejeno rezervacijo sobe v družinskem hotelčku. Pozno popoldne prispeva do hotela, se z lastnico vse lepo pomeniva v italijanski angleščini, nato pa se zapeljeva do bližnjega jezera skuhat večerjo.
Dan 2: jutranje vstajanje, higijena, zajtrk, nato pa se zapeljeva do mesteca Greve in Chianti. Počutje obeh je tu precej boljše, saj se po ulicah ne potikajo kolone turistov…ali pa sva med prvimi, ki uživajo v ozkih ulicah mesteca. Človek ima tu občutek, da čas teče počasneje in lepše, piko na i pa doda starinski avto “cvetličarne”, katero sva ta dan obiskala.
V mestu si namesto jutranje kave privoščiva še pokušino vin v lično urejeni cvetličarni 😉
Po ekspresnem ogledu mesteca je najin naslednji cilj Siena. Vsekakor mesto vredno ogleda, za najine pojme bolj kot Firence. Na znamenitem Piazza del Campo se običajno tare obiskovalcev, ki najdejo počitek v obrobnih gostilnicah ali na samem trgu.
Uspe pa mi narediti celo fotko brez enega same človeške pojave… Fonte Gaia, prostor užitkov mestnih golobov.
No seveda mesto poleg vseh vrst turističnih znamenitosti, muzejev, zgodovinske arhitekture premore tudi odlično založene cvetličarne…
Aranžmaji tako “dišijo”, da bi se v njih z lahkoto zadržal dan ali dva 😉
V mestnem vrvežu nama skozi ozke ulice uspe najti miren kotiček z oštarijo in mamljivo kavo. Ambient pa… zanimivo, kako lahkotno se opečnata ulica z malo truda, smisla za setetiko in ljubezni do cvetja spremeni v prijeten kotiček, kjer bi človek obsedel, opazoval dogajanje na malem trgu…
Po kavi v Sieni se zapeljeva še na kratek ogled Pienze, nato pa v iskanje avtocampa, kjer naj bi prespala. Naslov campa najden na netu naju pripelje v razkošje vinogradov in sredi le teh nama teta garmin zatrjuje “Prispeli ste na cilj na vaši levi”. No, da si na glavo nebi nakopala jeze okoliških vinogradnikov koordinate neobstoječeka campa zapustiva, kasneje pa le ta “naslov” zgolj slučajno najdeva na nekoliko odmaknjeni lokaciji. Med iskanjem campa se ustaviva še v Agriturismu in povprašava po ceni prenočišč. Cene za noč so res nekoliko pretirane…seveda, če imaš na dosegu razkošje malega avtodoma 😉 Tačas se obarva še nebo…
Že v mraku skuhava večerjo, med sladico pa naju obišče lepo okrogel lastnik Bruno in nama zaračuna ležarnino v campu. Pošteno, ob tem, da nama zagotavlja, da je dosegljiv 25 ur na dan. Trditve nisva preverila, ker sva spala do jutra ko topa 😉
Prebudiva se v oblačno jutro. Jutranja higijena, zajtrk kot se zagre, nato pa v raziskovanje pokrajine. Za ta dan sva si za okvirni cilj zadala ogled mesta Montalcini in Montepulciano. No, kaj dosti od tega ni bilo, sva se pa zato pasla po očem in počutju prijazni pokrajini.
Med nabiranjem kilometrov po gričih, dolinah in makadamih naletiva na biser med številnimi vasicami, mesti, polmesti… Montisi. Ena cesta pelje skozi vasico čez hrib, druga naokoli. Zapeljeva čez tisto čez…očarana. “Ta domače” povprašava kje lahko parkirava pežojca. Prijazno naju napotijo na parkirišče (brezplačno). Vasico prečeševa podolgem in počez.
Opeka na opeko…precej dolgočasno, če seveda nebi bilo vse skupaj “zavito” v tako enostavno in lepo dekoracijo.
Ozke ulice imajo dušo, ljudje s svojo prijaznostjo in nasmehom pa delijo energijo. Ostaneva na večerji v vaški oštariji. Pecorino namočen v oljčnem olju z začimbami za draženje burbončic, zalušta pa se nama pizze. Odlična, sploh z dodatkom oljčnega olja v katerem so namočeni beli tartufi.
Večerni počitek najdeva v avtocampu slabih deset kilometrov od vasi in streljaj od mesta San Giovanni dʼAsso. V campu prijazen lastnik posodi še adapter za elektriko, nudi brezplačen internet, tako, da lahko preveriva vreme v naslednjih dneh in narediva plan potovanja.
Jutro pričneva s kavo v oštariji v Montisiju…tisto “taljansko” Caffe con Latte.
Med uživanjem ob prebujanju dneva začrtava današnji cilj. Čez dan paša po okoliških gričih, raziskovanje pokrajine, v toku dneva pa ogled Volterre.
Med pašo po pokrajini naju končno obsijejo tudi sončni žarki.
Med potjo usekava debato še z pridnimi pridelovalkami odličnega sira…
…med tem, ko na drugem hribčku naletiva na drugo “fabriko” sira s pastirjem, ki mu je tako dolgčas, da se sam s sabo pogovarja. V pokrajini, kjer je slišati v glavnem ptičje žvrgolenje, je bilo njegovo nakladanje precej hecno. Le katera se mu je zamerila… 😉
Med potikanjem po gričih sem in tja povprašava še po cenah prenočišč v Agroturismih. Pod 70 € za posamezno noč se graščaki ne pogovarjajo. No ja, razglede se plača, res pa je, da so vse te hiške lično in s stilom opremljene in urejene. Tudi dovozi do njih…
Dan nama kar naenkrat postane prekratek, se prevesi v pozno popoldne. Ne preostane nama drugega, kot poiskati prenočišče. Od ogleda Volterre nama je tokrat uspela le najdba avtocampa. Skuhava večerjo, po večerji pa na obzidju Volterre uživava v sončnem zahodu in kozarcu rdečega…
Ko se prve zvezde narišejo na nebo naju kmalu premaga spanec.
Novo jutro, nov dan, novi kraji, novi griči. Najprej se zapodiva med trte…
…pa med polja.
Da pa ne pozabiva kako je med ljudmi, se med drugim zapeljeva še v San Gimignano. Mesto slovi po številnih stolpih (menda jih je 14), ki so strašno stari. No, mesto ima tudi druge kvalitete. Spet precej dišečih cvetličarn in tistih prostorov, kjer človek lahko poizkusi rujno kapljico preden se odloči za nabavo burbončicam najbolj všečne.
Mesto si torej ogledava po vseh regelcih (izpustiva pač muzeje in vse tisto, kar naju pretirano ne zanima).
Sprehod po mestu naju utrudi, tako, da si privoščiva malico v eni od oštarij, med tem pa opazujeva izgubljene Pantanije.
Mesto zapustiva z lepimi vtisi in petimi litri domačega iz mestne kleti. Prejšnji dan sva se namreč najavila na obisk pri Gregu, ki ravno tako s prijatelji in ženo pohajkuje po Toscani, nastanjen pa je v apartmaju nedaleč stran. Žeje pač ne bomo trpeli. Ostane nama še čas za pozno popoldansko kosilo. Kuhinjo in jedilnico tokrat poiščeva na griču z lepim razgledom.
Med prepevanjem regic iz bližnjega bajerja uživava v specialitetah z gorilnika. Malo pred sončnim zahodom se oglasi Grega, da so prispeli v apartma. Podava se v iskanje njihove lokacije. Sledi večerna izmenjava mnenj ob podpori vinca iz San Gimignana.
Po zajtrku se podamo vsak svojo pot. Midva sva si zadala pot proti Pisi, Lucci in na koncu nočitev v bližini Cinque terre.
Prvi postanek Pisa. Začuda tistega stolpa še vedno niso popravili. Še vedno vse visi.
Še krstilnica v bližini se je nalezla visenja.
Ampak ni panike. Je vse pod Unescovo zaščito. Ne sme past 😉
Take odseve pa kot da sem že nekje srečal…
Naslednji postanek je mesto Lucca. Mesto z ozkimi ulicami naokrog in okrog obdano z obzidjem…človeku prijazno. Brez odvečnega prometa in brez pretirane gneče.
Srečava še dežurnega Cezarja ravno med pripravami na “šiht”.
In njegovo poslanstvo se prične…
Ko se posladkava s porcijo sladoleda pot nadaljujeva proti La Spezii. V obmorskem mestu je prometa toliko, da komaj čakava, da pobegneva iz vrveža. Dobrih 15 km iz mesta najdeva edini odprt avtocamp. Povečerjava in spat. Naslednje jutro spet skozi na srečo še spečo La Spezio, saj sva precej zgodaj pa še 1. maj je tudi v Italiji še praznik. Na parkirišče v mestece Riomaggiore prideva še preden se te le to odpre. V mestu si privoščiva kavo in počakava na prve jutranje ladje, s katerih je najlažji ogled predela Cinque terre.
Med čakanjem najdem drugo sorto Cezarja. Verjetno prav tako opravlja svojo dolžnost.
Pogled z ladjice bi bil po vsej verjetnosti precej lepši ob večerni svetlobi z zahoda.
Mesto pač ni narejeno za tiste z do konca razvito postavo.
Zato pa je toliko bolj razkošno z barvami.
Končni vtis: če bi ladjice vozile tudi kasneje kot ob 18.30 bi veliko bolj z veseljem plačal 25 € za bigljeto, pa še razgled bi bil lepši.
Ob povratku preveriva še vremensko napoved. Glede na napovedi se odločiva, da potegneva nazaj med griče Toscane. Najin cilj: 280 km nazaj. Za začetek v camp pri San Giovanni d’Asso.
Ob prihodu se naju lastnik spet razveseli, obenem pa zatrdi, da bo tri dni deževalo. No, še vdeno sem bolj verjel napovedi na www.yr.no kot njegovim vremenarskim sposobnostim. Sredo zvečer prevedriva pod streho Tepeeca, jutro prav tako. Deževati neha v četrtek popoldne – točno po napovedih norveških vremenarjev.
Pospraviva šaro in med griče.
Tudi z napovedjo ure, ko bo nad griče posijalo sonce norvežani niso sfalili. Počasi si je sonce le utiralo pot med vedno bolj raztrganimi oblaki…na najino veselje.
Čez griče in doline loviva razglede, se napajava v zeleni barvi in opranem dnevu. Tudi fazani in ostala divjad je prišla na plano.
Srnjad, jelenjad, divji prašiči, fazani, predvsem pa ogromno ptic najde po teh gričih svoj dom.
Dan se počasi preveša v večer, sence so vedno daljše, nebo prične spreminjati barvo…
Naju pa spet odnese v Montisi…v oštarijo na večerjo.
Po večerji v camp, napoved za jutro je lepa kar je razlog, da budilko nastaviva na peto uro zjutraj. Pospraviva in iz jutranje megle pobegneva višje na griče. Tu se začnejo prave predstave. Iz minute v minuto je pokrajina drugačna.
Ko jutro pride čez hrib…
…do tistih najmanjših.
Ko nebo na enem koncu zažari…
…na drugi strani še vedno prevladujejo meglice in rišejo svoje podobe. .
Ko sonce pride do tistih najbolj pritlehnih, takrat se začne lep sončen dan.
Nedaleč od Montisija se po poljski poti zapeljeva med travnike na zajtrk.
Za danes nama ostane še ogled mesta Montepulciano. Med griči se še vedno ustavljava na poti tja. Težko je iti do tod…
Montepulciano pa…mesto na griču, za katerega ima človek zavoljo številnih vinskih kleti, ki so speljane globoko v hrib, občutek, da stoji na mravljišču.
Ko se spustiš v kleti že vonjave zorevanja vina dajo poseben občutek.
Polnilnica flaškonov se ne ustavi…
Sprehodiva se še skozi mesto, si ogledava rokodelce…
…nabaviva nekaj daril za domače…
…pomahava stricu na Torre Della Pulcinella, nato pa se odpraviva nazaj proti Sloveniji.
Zaključek:
Kljub kislemu vremenu je bilo 8 dni preživetih v lepih krajih v odlični družbi lepa izkušnja, popotnica za naprej. V te kraje se zagotovo še vrnem, pa Metka prav gotovo tudi 😉
V osmih dneh sva prevozila okrog 2800 km, od tega ogromno makadama in blatnih cest. Peugeot Partner TepeeC se je odlično obnesel, predvsem pa nama je nudil suho posteljo v deževnih nočeh.
In Toscana ni samo pokrajina. Toscano naredijo svojevrstno tudi ljudje. Prijazen pozdrav pa čeprav od tujca je v naših krajih pozabljena navada. Tam doli…tam doli nasmeh ob pozdravu zagotovo dela ljudi srečnejše! Mene je.
Za konec še evidenca za naslednjič v obliki okvirnega stroškovnika:
Skupni stroški: dobrih 1000 €
Od tega je šlo za:
– gorivo: 300 €
– cestnine: 80 €
– vstopnine in parkirnine, camp, soba: 285 €
Stroški bi bili verjetno precej manjši, če bi bilo nekoliko lepše vreme, saj sem prepričan, da naju prve dni s tistih gričev tam dol nebi bilo za pregnat 😉
Še bo treba nazaj, kmalu!
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!