Julijski odklop v Bosni in Hercegovini

Je že tako, da očitno tudi name EMŠO vpliva na ta način, da mi ni več do svaljkanja na plažah Jadrana v špici sezone. Prav tako boljši polovici. EMŠO seveda pri njej nima veze 😉

Po tisti nedelji, ko nam je na Soriški planini godel in igral Iztok Mlakar v okviru VNK-ja pride ponedeljek, ki pa je postregel s kaj čudno vremensko napovedjo za Dolomite, kamor sva se sprva namenila. Vreme na jugu je kazalo na lepše dneve, zato se podava tja. V Lipcah na avtocesto, nato pa via Ljubljana, Zagreb in proti Banja Luki.

Prvi postanek fotografsko ni zabeležen, saj je prefotkan od zgoraj in spodaj, pa tudi sebi sem privoščil malce “oddiha” od škljocanja. Jajce, kjer se je rodila rajnka SFRJ izkoristiva za prvo destinacijo. Prespiva v lepo urejenem kampu ob Plivskem jezeru, kjer si privoščiva obilno ribjo večerjo z bosanskimi cenami. Torkovo jutro izkoristiva za ogled mesta, trdnjave in delno izropanega muzeja AVNOJ-a, kjer v kletnih prostorih občudujeva edinstveno zbirko risb Božidarja Jakca. Priporočam!

Po osvežitvi v Plivskem jezeru streljaj od kampa, pot nadaljujeva skozi slikovit kanjon reke Vrbas proti Bugojnu, Novemu Travniku, kjer se srečava s prijateljem, Mirom. Turni smučar, s katerim smo se spoznali lani v Umoljanih nama ob kozarčku razloži, kako prideva do Prokoškega jezera.

Proti večeru sva že na planini Vranica ob Prokoškem jezeru pred enim izmed katunov… ob piti ispod sača, domači slivovki.

Večer nama postreže še z novim prijateljstvom. Ob jezeru kampirata tudi Elvira in Sejo, par iz Breze blizu Sarajeva. Zaključimo vsak v svojem začasnem bivališču. Onadva v šotoru, midva v avtu.

Pred sončnim vzhodom se zbašem iz spalke in uživam v miru in tišini planine.

Kmalu pa planina oživi. Krave gredo na pašo prav mimo šotora najinih prijateljev. Ob tem, ko so prevračale posodo na mizi ob šotoru, šnjofale za hrano in skoraj pohodile njunega psa in šotor, mi na misel pade besedilo Predinovega komada…”Se spomniš čigave so ble tiste krave…zjutraj so tebi pojedle klobuk…” No, ob tem se s šotora le skobacata najprej Sejo, nato pa še Elvira z jutranjim komentiranjem zaležane hrbtenice: “Uf, kako sam sviježa”.

Po jutranji kavi se podava na krajšo pohodno turo po grebenih nad jezerom.

Ko prisopeva nazaj na izhodišče naju Sejo razveseli s čevapi. Kaj češ lepšega 😉

Popoldne naju pri avtu obišče še lokalni “ranger” in nama ob prijetnem pomenku zaračuna kampiranje v “kampu” (10KM). Pospraviva za sabo in zapustiva planino, ki je že precej obljudena. Tako z domačini, ki pridejo na planino roštiljat, kot tudi s tujimi “turisti” iz arabskih držav, ki jih zadnje čase lokalni turistični vodiči množično vozijo na planino.

Pot naju vodi skozi Fojnico proti Sarajevu, kjer se iz Hadžićev usmeriva na Bjelašnico. Postanek pri več ali manj opuščenih olimpijskih objektih, nato pa naprej.

Prvotni plan je bil, da prespiva v vasi Lukomir, pa sva se po kratkem ogledu vasice “bogu iza nogu” premislila. Vasica je sicer nekaj posebnega, vendar na dan najinega prihoda skoraj povsem prazna. No, prazna ni bila le ena hiša v kateri so se vaščani ta dan tradicionalno družili ob praznovanju bajrama.

Nani, ki pristopi do najinega avta z namenom, da nama proda priglavke, prispevava nekaj mark k njeni skromni penziji in obrneva proti Umoljanom, kjer so očitno nekoliko preuredili džamijo. Lani je bil minaret še obit s pločevino.

Namestiva se v Pansion Umoljani. Postrežejo nama z odlično večerjo in zajtrkom za prav lepo ceno. Naspana se naslednji dan odpraviva v dolino proti Konjicu, kjer se ustaviva na kavi z razgledom.

Iz Konjica nadaljujeva proti Jablanici, tu pa se od Neretve posloviva in zavijeva desno proti Risovcu, Blidinje…

Naslednja postaja je Imotski in Modro jezero. Mestece, ki še najbolj spominja na dalmatinsko obmorsko mesto za sabo skriva dva bisera. Modro in Crveno jezero. Do prvega se spustiva po lepo urejeni poti in uživava z lokalnimi mulci.

Po kopanju nadaljujeva v Livno, do prijatelja, ki natanko ve kje se kdaj gibljejo divji konji s planine Krug. Tokrat je večji trop ob poti proti Kupresu.

Dan se je prevešal v pozno popoldne in večer med tem, ko v objektiv lovim lepoto divjih konj, obenem pa krutost bojev za prevlado v tropu.

Po “predstavi” se spustimo nazaj v Livno na hidracijo, nato pa spat na parcelo novo nastajajočega moto kluba na robu mesta.

Naslednje jutro izkoristiva za obisk tržnice v mestu, kjer se oskrbiva s sočno domačo zelenjavo, sadjem. Košara sladkih malin kaj hitro poide že med potjo proti morju. Zadnje dve noči uživava v “drugom redu do mora” v kampu Adriatic pri Primoštenu.

V nedeljo popoldne spakirava in potegneva do Šibenika, od tod pa po AC proti domu.

Po dobrih 1900 prevoženih kilometrih v razmeroma kratkem času prideva domov polna novih idej za naslednje “odklope” in pa polna lepih spominov predvsem na srečanja z ljudmi in čudovito pokrajino.

Še bo treba na jug!