Odklop v Bosni in Hercegovini

Prvomajski prazniki so sestavljeni iz praznika dela in pa dneva upora proti okupatorju. Če se ta dva praznika v koledar umestita tako, da z nekaj dnevi svojega dopusta sestaviš prave male počitnice, je že to človeku v pravo veselje. Seveda smo letošnji koledar naštudirali že vnaprej, tudi ideja o tripu po delu bivše Juge je padla že prej, natančen plan pa se je tudi sestavljal nekaj časa.

Tako smo na lepo sobotno jutro 25.4. ekipa Saša, Azra, Nino in jaz že ob samem štartu prekašali tudi Chucka Norrisa, saj smo štartali enkrat dvakrat. Pa nebi v detajle o tem…

Naš prvi cilj je bila jutranja kava na počivališču na Voklem, od tam pa via Zagreb, Slavonski Brod pa vse do vasi Lukavica pri Doboju, kjer obiščemo Ninove sorodnike.

Čvrst stisk roke, objem, preprostost, obenem pa uglajenost Ninotovega strica in bratranca polepšata dan.

Po sproščenem pogovoru o tem in onem nadaljujemo proti Zenici. Od daleč je mesto precej podobno Jesenicam, saj je prav tako železarsko, infrastruktura pa je bila očitno v zlati dobi železarstva bivše Jugoslavije grajena po istih načrtih. Razlika je le v tem, da ima Zenica lepo promenado, ljudje pa se še znajo družiti na njej.

Končni cilj prvega dne je Sarajevo. Čevapi v Željo 2 za večerjo, špancir po Baščaršiji, nato pa nočitev v hostlu Massimo. Cenovno ugodno in le streljaj od Baščaršije. Priporočam.

Nedelja je bila rezervirana za ogled tunela pod letališko stezo Butmir in pa izlet na Bjelašnico. Prvotno je bil zastavljen cilj vas Lukomir, vendar smo ga nekoliko spremenili, saj je do sredine maja do te odročne vasi cesta še neprevozna. Zato se zapeljemo do vasi Umoljani. V vaseh pod Bjelašnico so zime hude in dolge. Temu primerno je prilagojena tudi infrastruktura. Džamija na začetku vasi Umoljani po materjalu iz katerega je zaščitena, spominja na bivake v naših hribih.

Vas je prav tako odlično izhodišče za turno smučanje, kar je potrdilo tudi srečanje z lokalnimi turaši v vaški oštariji. No, tudi prenočiti bi se dalo v tej koči…

Terenov tudi ne primanjkuje.

Ob povratku se ustavimo še ob razbitinah hotelov na Bjelašnici in pa pod skakalnicami, ostanki olimpijade iz leta 1984.

V dolini se sprehodimo še ob izvirih reke Bosne (Vrelo Bosne). Dan zaključimo v Sarajevu.

Ponedeljek, dan boja proti okupatorju. Dan pričnemo z raznovrstnimi pitami na Čaršiji in pravo kavo. Po jutranjem sprehodu pa izlet v zgodovino.

Iz Sarajeva se zapeljemo do Konjica, kjer je od nedavnega možen ogled Titovega bunkerja.

Po ogledu si privoščimo počitek ob Neretvi, nato pa se zapeljemo še do Boračkega jezera nad Konjicem.

Jezero v teh dneh še sameva…čez dober mesec pa bo tam že prav živahno.

Pot nadaljujemo po dolini Neretve, ustavimo se še v muzeju v Jablanici. Pred leti je bil muzej zaprt, sedaj je spet zgledno urejen, dopolnjen z etnografskim muzejem, del pa je namenjen tudi zadnji vojni v BiH. Kustos v muzeju je tradicionalno prijazen in ustrežljiv, obenem pa enciklopedija znanja.

V popoldanskih urah prispemo v Mostar. Nastanimo se v že znani hiši Lejla. Vreme je ob prihodu aprilsko, z nekaj kapljami dežja, kar pa nas ne moti preveč. Večer uživamo v dobri večerji v eni izmed Mostarskih gostiln. Pred spanjem pa še nekaj fotk.

Deževno oblačen torek izkoristimo za ogled Mostarja po dolgem in počez, popoldne, ko nam gre tudi vreme na roko, pa se zapeljemo še do vrela Bune. Večer je seveda zaseden za kulinarično razvajanje v Mostarju.

V sredo se po zajtrku zapeljemo do v vojni skoraj do tal porušeno, danes pa spet slikovito vas Počitelj.

Prav na vrhu Počitelja nas med špancirjem prestreže ženička in nam postreže z doma narejenimi sokovi. Osvežitev na pravem mestu. Po klepetu nadaljujemo pot v smeri Livna.

Nekaj dni pred odhodom na izlet dobimo telefonsko številko možakarja, ki običajno ve, kje se nahajajo divji konji na planini Krug nad Livnim. Za klic na Mariovo (Maca) telefonsko številko mi ne bo nikoli žal. Mož nas je natlačil v Lado Nivo in nas po makadamski cesti zapeljal na planino. Namesto, da bi mi iskali konje so konji prišli k nam. Konji poznajo avto, pa tudi dobrote, ki se navadno pripeljejo z njim. Škoda le, da smo bili na planini sredi dneva, ko je svetloba za fotografiranje prej kot ne obupna.

In ko so šli oni…smo tudi mi odšli čez planino…nazaj v Livno.

Ura je kazala ravno toliko, da smo preračunali, da sončni zahod lahko ujamemo v Zadru. Pozdrav soncu…

Infrastrukturo in lepo svetlobo nekateri s pridom izkoristijo za poročno fotografijo.

Ko sonce pade v morje pot nadaljujemo na otok kamna, sonca, oljk…

Po dveh dneh uživanja na Pagu potegnemo proti domu. Na petek zvečer po 2000 prevoženih kilometrih zaključimo naše “delavske” praznike.

Ostala sta nam seveda še sobota in nedelja, ki jih s pridom izkoristimo za nabiranje dodatnega holesterola pred najdaljšim dnevom v letu…ponedeljkom po praznikih 😉