Stogaj – otok Pag

Pa smo probal…še plezat…

Z Romanom se za prvomajske praznike odpraviva na Pag. On s plezalno opremo, jaz z wakeboardom. On bi poizkusil wakeboardanje, jaz pa plezanje. Prve učne ure športnega plezanja sva imela že v bohinjskem Bellevue-ju, Roman pa je pač moral počakati z wakeboardanjem do Paga.

Po dvodnevnem čilanju v bolj kislem vremenu na ski liftu in okolici se le odpraviva proti Metajni. Pred vasjo zavijeva levo proti plaži Ručica kjer parkirava, nabaševa opremo in se podava…v kamen.

Kamnita pokrajina fascinira, vsaj mene je…že zdavnaj. Pag je otok, v katerega se človek ob prvem prihodu zaljubi ali pa nikoli več ne stopi nanj. Steza, za katero nisva prepričana ali so jo naredile ovce, za katere mi še vedno ni jasno kaj žvečijo po tem kamnu, ali tistih nekaj zanesenjakov, ki s sabo vlačijo vrvi in plezalno opremo. Na srečo je Stogaj že na daleč viden.

Kakih 20 minut hoje naju loči do njega…oči ne vejo kam bi gledale. Pod noge ali po pokrajini. Prispeva do njega…

Skala, ki se dviga 60 metrov naravnost proti nebu fascinira. Stopiva bliže do nje. Skala je kot navrtana, razžrta od vetra, soli, morja…kot star dalmatinski ribič. Glede na burjo, ki  tam doli pometa vse pred sabo se sprašujemka, ko da sploh še stoji.

“Prava skalca za začetnika, ki komaj ve, kako se plezalke obujejo” si rečem. Roman me potolaži, ko napol zase govori, da greva še “zad” pogledat. Prideva do sektorja D po vodničku in najdeva par primernih smeri…Opremiva se, Roman na hitro ponovi osnove, naveževa se in gas. Prva smer je “Dehidrirana ovca”, ocenjena s 5a. Lepa, ravno toliko visoka, da človek lahko pokuka v gnezdo beloglavega jastreba, ki se skriva v razpoki v zavetrju na severnem delu Stogaja. Oba jo zlezeva in se lotiva naslednje, poimenovane z “?”, ocena 5c.

Najprej Roman, za njim še sam.

Ko zlezeva “pitanje” se lotiva smeri “Vino na usnama”. Le zakaj tako ime? Mogoče zato, ker me je nekje na polovici že pošteno zažejalo? Sprašujem se, al me žeja zaradi imena daje al zarad skale. Ocenjena je s 6a. Na desni strani smeri je poka, v katero Roman spretno zatika prste in hitro napreduje. Jaz imam pač izgovor, da imam debelejše prste…pač ne gre. Kar nekaj truda vloživa oba, da pridem do vrha.

Pod vrhom, kjer burja vleče tako, da odnaša glasove ki prihajajo od Romana izpod skale, se ozrem po pokrajini. Morje, skala, morje, skala…ozrem se proti mestu Pag, proti Paškim vratom in še nekoliko bližje proti vhodu v Uvalo Slana kjer…kjer se lahko doživi najlepši zajtrk…!Po kratki pavzi pod skalo se odločiva za manjši premik nekoliko nižje pod smeri “Paški sir” in “Paški trokut”. Sir je ocenjen s 5b, Trokut pa s 5c. Roman potegne naprej v Sir, jaz pa za njim. Glede na to, da sem se že v “Vino na usnama” namučil, se odločim, da “Paški trokut” pustim za naslednjič. Zadovoljna, da sva vsaj nekaj naredila zase pospraviva opremo in se podava avtomobilu. Med potjo naredim še nekaj posnetkov…

Kmalu spet prispeva do ene lepših plaž…do Ručice, kjer naju čaka avto.

Ves čas se mi je po glavi motalo vprašanje: “Zakaj še v skalo?” Nekje zadaj v tistih mojih malih, malih možganih pa so po poti nazaj odzvanjali odgovori: Ker ti skala da mislit, ker ti skala da odgovore…pa na žalost ne vseh.