Potepanje po Kraškem robu

Če Zofka zemlje ne poškropi, vreme poleti prida ni. No, letošnja je poskrbela, da je bila zemlja lepo poškropljena, vsaj na Gorenjskem.

Ker sva imela dežja dovolj že v preteklih dneh sva na nedeljsko pozno jutro pregledala spletne kamere, prebrala vremenske napovedi, nato pa odrinila proti morju. Na Črnem Kalu zavijeva z prostrane tropasovnice na staro cesto, ki je postala prav prijazna za nedeljske izlete. Zapeljeva se skozi Kubed do Sočerge, tam pa navkreber do enega izmed 2901 sakralnih objektov v Sloveniji. Cerkev sv. Kvirika ima za zidom nekaj parkirnih mest, poleg njih pa tablo z označenimi vidnimi vrhovi. Streljaj od tod je še tabla, ki označuje del poti po Kraškem robu. Odlično izhodišče.

Cerkev sv. Kvirika nad Sočergo

Lepo speljana steza naju pelje čez travnike, skozi grmičevje in med cvetjem po Kraškem robu. Uživava v razgledih, soncu in osvežujoči burji.

Čez travnike

Kljub temu, da nama je prejšnji dan prodajalec na tržnici dejal, da je sezona divjih špargljev mimo, oprezava za njimi. Sprva najdeva enega, pa še enega…no, potem zgrešiva markirano zastavljeno pot. Pa nič zato. Oči se navadijo iskati mlade poganjke, pot pa se zaradi tega nekoliko podaljša.

Po “zgrešeni” poti se vrneva in zavijeva na tisto pravo do spodmolov Velikega Badina.

Veliki Badin

Veliki Badin

Po postanku in poslušanju ptičjega petja se vrneva po isti poti proti izhodišču. Med tem postanejo pušlci že konkretni.

Na paši

Pušlc #1

Pušlc #2

Nazaj proti izhodišču

Ostane nama še, da napolniva želodčke za kar so lepo poskrbeli v gostilni Jakomin v Kubedu, nato pa gas nazaj proti poscani in mrzli Zofki na Gorenjsko z lepim občutkom, da sva prehodila le delček poti Kraškega roba. Preostale stezice naju počakajo do naslednjič.