Maroko/Morocco, november 2016

December je čas, ko se izteka leto, se sestavijo računi, potegnejo se črte pod storjenim, opravljenim, na plano privrejo novi načrti, zaobljube. Tisto glavno pa pride konec meseca. Darileeeee!

No, midva poizkusiva prakticirati, da se obdariva že novembra. S čim? S potovanjem, spoznavanjem novih krajev, kultur, predvsem pa ljudi. Praksa kaže, da so to edina darila, ki si jih lahko kupiš a se nikoli ne uničijo, izpraznijo, izrabijo. Lepi spomini in izkušnje ostanejo za vedno.

Tokrat sva vandrala po Maroku.

Mesec pred odhodom si pri Ryanair-u plačava letalske karte, pri GoOptiju rezervirava sedeže v kombiju do Bergama, 29.10. pa letiva.

---

Fes

V večernih urah pristaneva v Fes-u, se s taksijem odpeljeva do obrobja Medine kjer naju že čaka prevoz prtljage po ozkih ulicah do najine prve nastanitve, Riad La Source Bleue. Ob čaju z lastniki riada se dogovoriva še za voden ogled mesta naslednje jutro. Namen: predvsem pridobiti nekaj osnovnih informacij o sami deželi pa tudi o četrtem največjem mestu države. Kasneje se strinjava, da je najem sicer ne poceni vodiča po mestu precej pametna odločitev, saj sva s pridobljenim znanjem lepo “vozila” v naslednjih treh tednih potovanja.

Najina zahteva je bila, da naju vodič ne vodi po trgovinah, kjer ima dogovorjene procente. Tako sva se izognila nepotrebnemu barantanju za preproge, ki jih nisva imela namena kupiti. Pa vendar, vodič ni mogel iz svoje kože. Nič zato. Že ob samem vstopu v “trgovino” s preprogami sva dala jasno vedeti, da nisva potencialna kupca. Vseeno sva doživela gostoljuben sprejem in obširno razlago o preprogah.

Glavno “prevozno” oziroma transportno sredstvo po ozkih ulicah Medine so mule. Brez njih bi si bilo verjetno življenje med ozkimi ulicami težko predstavljati. Prej ko ne se jih poslužuje tudi pogrebna služba, reševalci, gasilci in nenazadnje verjetno tudi policija.

Fes slovi po predelavi usnja, ena od znamenitosti pa je tudi predel, kjer le to barvajo in strojijo. Verjetno edini način, da na korita z barvami in tam zaposlenimi gledaš navzdol je ta, da greš na teraso ene od trgovin z usnjenimi izdelki v neposredni bližini. Seveda lastniki trgovin pričakujejo, da boš vsaj nekaj dirhamov pustil v vsaj enem izmed treh nadstropij trgovine. Sama se po barantanju za torbice odločiva, da trgovcem poveva, da je to najin prvi dan potovanja, da ne bova kupila nič, z veseljem pa plačava nekaj za razgled. Razšli smo se prijateljsko.

Vodič v času kosila zaključi s svojim “šihtom”, nama pa na najino željo pokaže še restavracijo na ulici, kjer tudi sam dobro in poceni je.

Po porciji odličnih čevapov (Kefta) se še sama izgubiva v medini, ki v končni fazi niti ni tako zakomplicirana kot zatrjuje večina vodničkov. Najbolje je, da greš za nosom in po občutku. Ko se ti zdi, da imaš vsega dovolj in bi rad šel “domov” se pač orientiraš po tablah, ki so sicer redke in včasih slabo vidne, pa vendar jasno označujejo poti do glavnih trgov in znamenitosti v mestu.

---

Moulay Idriss, Volubilis

Na ponedeljkovo jutro s pomočjo Salime, deklice za vse v Riadu La Source Bleue, in s pomočjo iznajdljivega taksista le najdeva poslovalnico Hertza oziroma Thrifty-a v Fesu. Očitno so naslovi v Maroku tako zakomplicirani, da si niti domačini in taksisti ne predstavljajo kje naj bi kakšna ulica bila. Navadno je rešitev telefonska številka nekoga, ki je na tem naslovu in te usmerja do cilja.

Avto sva rezervirala že od doma preko AutoEurope. Seveda so v Maroku želeli, da ponovno skleneva zavarovanje, čeprav sva ga sklenila že preko interneta in tudi vplačala. Vztrajava pri svojem, oni pa nama na kreditni kartici “rezervirajo” 1500 € kot garancijo, ki bo sproščena ob vračilu celega avtomobila v Marakeshu.

Končno se le namestiva v skoraj novega Citroen Elysee in se s pomočjo navigacije na telefonu odpraviva iz mesta. Po prvih metrih na cesti uvidiva, da promet le ni tako kaotičen, kot nekateri opisujejo. V mestih so udeleženci v prometu uvidevni, brez nepotrebnega hupanja, držijo se omejitev in pravil, vožnja izven mest pa je pravi užitek že zaradi same kvalitete cest in pa redkih udeležencev v prometu.

Po uživaški vožnji se v popoldanskem času znajdeva v vrvežu Moulay Idriss-a, kjer naju že ob vstopu v mesto lokalni “redarji” in vodiči skušajo usmeriti na njihova “parkirišča”. Narediva krog, si poiščeva parkirišče in sprehodiva po barviti medini obrnjeni v breg nad tržnico.

Med sprehodom si najdeva še prenočišče. La Colombe Blanche je bila najina izbira. Očaral naju je lastnik hiše, ki je nekoliko spominjal na žal pokojnega igralca Gorden Kayea, sicer oštirja iz serije Alo Alo. V angleščini s francoskim naglasom nama naniza nekaj odličnih informacij in ponudi tudi večerjo v hiši, za katero nama kasneje ni bilo prav nič žal. Ženička v kuhinji, očitno lastnikova mama, je prava mojstrica kuhinje. Bila sva deležna odličnega govejega tajina in kuskusa s piščancem.

Pred večerjo se povzpneva na razgledno točko na sosednji hrib, nato pa do ostankov rimskega mesta Volubilis, oddaljenega le nekaj minut vožnje.

Zjutraj se nadejam lepe svetlobe nad mestom ob sončnem vzhodu, a temu ni bilo tako. Kljub temu je bil svojevrsten užitek poslušati tišino jutra nad mestom in pokramljati z domačinom, ki zna le nekaj besed angleško. Z rokami sva si povedala vse.

---

Larache, Asilah

Po jutranji “učni uri” s čuvajem na parkirišču, se podava proti morju. V Maroku je navada, da se takoj, ko parkiraš avto od nekod pojavi nekdo, ki ima običajno na sebi odsevni brezrokavnik, okrog vratu pa zmahano plastificirano kartico, ki naj bi dokazovala to, da je dec “uradni” čuvaj parkirišča. Seveda se “čuvaji” običajno znajdejo prav ob avtomobilih tujcev. Ker sva prejšnji večer že nekomu plačala “čuvanje” avtomobila, sva jutranjega zaslužkarja gladko ignorirala, čeprav je za nama skakal z nekimi listki, ki naj bi bili potrdilo o parkiranju.

Po jutranjem “pomenku” se med nasadi oljk in obdelanih poljih odpeljeva proti mestu Larache. Tu prvič namočiva noge v precej mrzlem Atlantiku, nato pa nadaljujeva proti Asilahu.

V Asilah prispeva v popoldanskem času. Po nekaj neuspelih poizkusih, da bi našla prenočišča, ki so omenjena na Bookingu ugotoviva, da guest housi in hoteli nimajo markantnih tabel, ampak kvečjemu nekoliko lepše hišne številke. Prosto sobo najdeva le streljaj od mestne medine v Casa Hotel California. Medina v Asilahu je čudovita, zaprta za promet, z ozkimi lepo urejenimi uličicami v katerih je najti riade, trgovinice z ne preveč vsiljivimi prodajalci in pa nekaj lokalčkov.

Uživanje ob občudovanju sončnega zahoda na obzidju nad morjem je precej popularno tudi med domačini.

---

Chefchaouen

Atlantik zapustiva in se počasi napotiva proti gorovju Rif, oziroma modremu mestu, Chefchaouenu.

Pokrajina se kmalu, ko za seboj pustiva odcepe za Tangier začne spreminjati. Slikovite doline in hribi naju prisilijo, da se večkrat ustaviva in uživava v razgledih. Fascinirajo obdelana polja in nasadi oljk v na videz neprijazni pokrajini.

Ko pa zapeljeva v kraj, kjer se prav ta dan odvija souk, tedenski semenj, si seveda dava duška med stojnicami s sadjem, zelenjavo, dišečo svežo pripravljeno hrano… Na ulici si privoščiva sfenj, ocvrtki podobni “našim” uštipkom  in metin čaj (berberski viski) in opazujeva dogajanje. Nekaj precej boljšega, kot ogled filma doma na kavču z največjo skledo kokic.

Popoldne prispeva v Chefchaouen. Parkirava tik ob Medini in se med iskanjem prenočišča kaj hitro izgubiva v njej, kar pa je daleč od neprijetnega, saj je v Medini za vsakim vogalom kaj zanimivega. Sobo najameva v zgornjem nadstropju Maison D’hote Chams.

Poleg čudovitih modrih ozkih uličic ima Chefchaouen še eno lepo lastnost. Le korak iz medine je čisto majhna tržnica, nos pa naju nese do male čajnice, kjer se cvrejo sveži sfenji. Mizica pred lokalčkom je prosta in jutranja “predstava” se lahko prične.

Po zajtrku in jutranji predstavi se odpeljeva do dobrih 30 km oddaljenega izhodišča za slap Akchour, saj je bil že čas, da si pretegneva noge. Stezica je lepo speljana po kanjonu in nekajkrat preči potok. Očitno november ni ravno visoka sezona v teh krajih, zato uživava v miru, tišini, srečujeva le redke obiskovalce in nekaj opic. Na žalost pa o množičnem obisku pričajo prazne plastenke in smeti vsepovsod okrog stezic.

Po slabih dveh urah lahkotne hoje prispeva pod slikovit slap, ki pa v tem času verjetno nima svoje največje moči.

V mestu, kjer so še grobovi modri, ostaneva še eno noč, saj se je pravi užitek izgubiti med ozkimi uličicami in opazovati utrip medine.

---

Ouezzane

Po zajtrku na ulicah Chefchaouena se z obrobja gorovja Rif napotiva v smeri Ouezzane in naprej proti Ain Dfali, kjer obnoviva zaloge sadja v avtu in pretegneva noge na tržnici. Od tod dalje se po nekaj kilometrih vožnje po glavni cesti usmeriva na stranske ceste, kjer se nama za vsakim ovinkom odpirajo novi in novi razgledi na čudovito, večinoma obdelano pokrajino.

V mestu spet ugotoviva, da prenočišča niso kaj preveč markantno označena, pa vendar tik ob mestnem  obzidju najdeva sobo, ki se preko Bookinga oglašuje pod Chambre chez l’Habitant. Možakar na vratih nama pojasni, da govori le francosko, da je soba še v fazi čiščenja in da žena govori angleško in da se vrne čez kako uro. Sprehodiva po ozkih ulicah mestne medine in si privoščiva popoldansko malico na ulici.

Zvečer se z gostitelji zaklepetava in narediva plan za naslednji dan, zjutraj pa jih po zajtrku povprašava, če je soba prosta za še eno noč, saj je hiša čista, lepo urejena in izžareva neko posebno toplino.

Ilham, Patrick in Majdouline se vprašanja razveselijo ob tem pa naju povabijo na kosilo, popoldan pa na ogled mesta. Z veseljem se odzoveva povabilu nato pa se odpraviva do Bhalila, poznanega po izdelovanju okrasnih gumbov – djellaba, in po domovanjih, vklesanih v skale pod hišami.

Mestece je od Sefroua oddaljeno 6 km, sprehod po mestnih ulicah pa je pravo nasprotje sprehodom po medinah večjih mest. Tu popotniku nihče ničesar ne ponuja, vsiljuje…le otrok se hitro nabere za manjši vrtec, če le enemu ponudiš bonbon. Ženice na ulicah izdelujejo gumbe in klepetajo, svoje izdelke rade pokažejo, le fotografirati se ne pustijo. Dostava sveže zelenjave in mete za čaj je tu urejena kar na dom, le prepoznati je treba pravi zvok konjskih podkev na mestnih ulicah.

Za nekaj dirhamov ženičke pokažejo tudi domovanja izklesana v skalo pod večjimi hišami, spodaj pod mošejo ob potoku pa perice ob glasni debati prakticirajo ne prav “super silent” pranje perila.

Po prihodu v Sefrou naju čaka odličen kuskus z govedino, zraven pa z gostitelji z užitkom izpraznimo buteljko rdečega. Ko se želodčki umirijo se odpravimo na potep nad mestom. Najprej do v vseh vodničkih opevanih slapov, ki niso nič kaj posebnega, nato pa na razgledno točko nad mestom, kjer počakamo, da sonce zaide.

Proti večeru se spustimo še v medino na potep, ogled umetniških delavnic in na poslikavo s kano.

Na nedeljsko jutro se po zajtrku odpraviva naprej, slovo od male Majdouline, Ilham in Patricka pa je bilo kar težko, saj sva se pri njih počutila kot doma.

---

Midelt

Iz Sefrouja potujeva proti švicarsko urejenemu Ifranu. Nedaleč od tod se cesta vije skozi gozdove cedre kjer je na nekaterih odsekih potrebna previdnost, saj berberski makakiji patruljirajo prav ob cesti. Seveda z namenom, da od mimoidočih firbcev v avtomobilih naprosijo kak prigrizek. Na nekaterih predelih je moč ob cesti srečati tudi lokalne zaslužkarje, ki turistom prodajajo arašide za hranjenje makakijev. Na žalost povsem drugačna scena kot v kanjonu proti slapu Akchour, kjer se živali obnašajo naravno, plašno.

V Mideltu se nastaniva v hotelu Ali, kjer naju povabijo kar za svojo mizo k velikemu tajinu. Po okrepčilu nama nanizajo še nekaj informacij o mestu, dobiva pa še namig za popoldanski izlet do opuščenih rudnikov svinca in cinka Aouli.

Dobro ohranjena cesta se vije čez čudovito pokrajino, nato pa po kanjonu reke Moulaya. Tam cesto vsake toliko odnese voda, vendar je lepo prevozna, saj nekaj domačinov še vedno živi v opuščenih rudniških stavbah. V mestu duhov ob cesti otroci prodajajo v opuščenih rudnikih najdene minerale, vsake toliko pa je moč srečati pastirja s svojo čredo koz.

---

Errachidia, dolina Ziz, Risani, Merzouga in puščava Erg Chebbi

V hladnem in rahlo deževnem jutru po zajtrku zapustiva Midelt in se iz Srednjega Atlasa napotiva proti toplejši sahari.

Pokrajina se spet spreminja z vsakim kilometrom posebej. Slikovita cesta naju vodi po in ob številnih kanjonih, ki so sicer pusti, na videz nenaseljeni in brez zelenja. V bližini Errachidie pa se človek ne more nagledati čudovitih oaz, kjer uspevajo palme datljev. Tu si jih privoščiva, tiste najboljše, mehke, sladke, kot kos torte se razstopijo v ustih. Zaloga datljev v avtu zdrži skoraj do konca najinega potepanja po Maroku.

Palmerije občudujeva vse tja do roba puščave Erg Chebbi. V Rissaniju se opremiva še z berberskimi turbani. Brez barantanja seveda ne gre. Mimogrede si ogledava še mavzolej Moulay Ali Sharifa, nato pa se zapeljeva do Merzouge, kjer sva dogovorjena z vodičem po puščavi.

Namestiva se v Auberge Chez Tihri ‘Suerte Loca’, tik ob robu puščave. Pred nočjo občudujeva nebo pred nevihto tik ob puščavi, nato pa se zapeljeva na večerjo v Merzougo, majhno mestece, ki v glavnem živi od turizma v “peskovniku” Erg Chebbi.

Prve sončne žarke naslednjega dne pričakam kakih 20 minut hoje od najinega prenočišča v notranjost precej obljudene puščave. Narediti fotografijo na kateri ni sledov turizma je že prava umetnost. V daljavi se v jutranjih urah kažejo kolone turistov na osedlanih kamelah, skupinice pa čakajo sončni vzhod na vrhu sipin. Kasneje, ko se prebudi še mesto, je “puščava” oblegana s štirikolesniki, motorji in terenci. Ne preveč romantično.

Po zajtrku se zapeljeva v 30 km oddaljeni Rissani, kjer prav ta dan poteka souk, tedenski semenj. Slikovitost tržnic z vsem mogočim pokvari le že nekoliko nadležna vsiljivost trgovcev in lokalnih mulcev. Slednji bi bili na vsak način radi lokalni turistični vodiči, seveda ne zastonj.

Popoldne se vrneva v Merzougo, kjer naju najin vodič Moha že čaka z “osedlanimi” kamelami. Na nič kaj udobnih sedlih odjahava v slabi dve uri oddaljen kamp v puščavi. Pred sončnim zahodom se povzpneva na sipino nad kampom kjer počakava konec dneva. Po eni strani lepo doživetje in izkušnja, po drugi strani pa pogled na preveliko obljudenost in onesnaženost “peskovnika” vzbuja skrb, da izgubljamo še tisto lepo kar imamo.

Pred spanjem v dokaj hladnih šotorih pod sipinami sledi še večerja po kateri lokalci predstavijo še berbersko glasbo. Pred sončnim vzhodom odrinemo proti robu puščave do izhodišča. Z veseljem večino poti prepešačiva ob kamelah, saj ježa na improviziranih sedlih ni preveč udobna. Vodiči že vedo zakaj gredo peš…

---

Erfoud, Tinghir, soteska Todre, Agoudal, Imilchil

Iz obrobja puščave se napotiva skozi Rissani do Erfouda, tu pa se usmeriva proti  150 km oddaljeni sotesk reke Todra. Popotovanje še zdaleč ni dolgočasno, saj se sicer ravna pokrajina spet spreminja iz kilometra v kilometer. Enega izmed postankov izkoristiva tudi z ogledom starodavnega vodovoda (khettara) blizu Erfouda.

Vodovodni sistem je bil namenjen oskrbovanju mest s pitno vodo iz Visokega Atlasa. Danes o tem pričajo še dobro ohranjeni rovi pod zemljo z minimalnim padcem. Velikost rovov je takšna, da človek z lahkoto hodi po njih, do njih pa je moč priti skozi luknje vidne na površju zemlje. Te luknje so bile namenjene tudi vzdrževanju kanalov in izkopavanju materiala.

Pred vstopom v kanjon reke Todre se v obcestni gostilnici ustaviva na kosilu, nato pa nadaljujeva po slikoviti soteski. Bolj kot sama soteska oblegana s turisti naju je fascinirala pokrajina med sotesko in vasico Agoudal. Dobrih 80 kilometrov lepe vijugaste in prazne ceste skozi čudovito pokrajino…

Pozno popoldne prispeva v Agoudal, se na hitro v Auberge Camping Ibrahim dogovoriva za prenočišče in vprašava za pot do Imilchila. Tradicionalnega festivala porok, kjer se dnevno poroči tudi do 40 berberskih parov sicer nisva ujela, saj se le ta dogaja v septembru, zato pa sva ujela čudovite barve pred koncem dneva na obali jezera Tislit.

Že v temi se vrneva do Agoudala k Ibrahimu, kjer nama ponudijo večerjo v topli hiši. Večer je precej hladen, saj mestece leži v osrednjem Atlasu na nadmorski višini 2300 metrov nad morjem, zjutraj pa naju pričakajo ledene rože na vetrobranskih steklih avtomobila.

Po zajtrku se Ibrahim ponudi, da nama razkaže vasico. Tako sva si ogledala zadrugo (Women’s cooperative) kjer vaške ženske izdelujejo preproge. Trgovci s končnimi izdelki so seveda moški. Izveva tudi, da vasica nudi nešteto možnosti za aktivno preživljanje prostega časa. Od planinarjenja, kolesarjenja, ogleda jam nad vasjo pa vse do iskanja ostankov meteorita, ki se baje drago prodajajo predvsem v Rusiji.

Ibrahim nama tudi preveri prevoznost ceste preko Iznaguena proti soteski reke Dades, ki je predvsem v spomladanskih mesecih zaradi snega ali blata neprevozna, pa tudi po močnem deževju zna biti problematična. Prehod čez globoke luže na cesti na koncu vasi nama pokažejo vaški mulci z odlično kondicijo, saj skoraj bosi tečejo pred avtomobilom še kak kilometer iz vasi.

---

Iznaguen, dolina (soteska) Dades, Boumalne Dades

Po tistem, ko s pomočjo vaških mulcev prebrodiva luže na cesti za vasjo, se prične dobrih 50 kilometrov makadama. Po cesti se prebijava počasi, pa ne toliko zaradi slabe prevoznosti kot zaradi slikovitosti. Prvih nekaj kilometrov prevoziva v dvomih, ali bo cesta res prevozna ali ne, dokler ne srečava Avstrijca, ki nama nasproti pripelje v kamionu predelanem v avtodom. Med kratkim pogovorom nama pove, da je cesta z vsakim kilometrom boljša.

Pogumno nadaljujeva po makadamu nad kanjoni, kjer le vsake toliko srečava pastirje s čredami ovac in koz, pa še za tiste nama ni jasno od kod so se vzeli, saj je do prvih naselbin kar nekaj kilometrov.

Nad prvimi zaselki, ki so posejani okrog zelenih oaz v dolini reke Dades, ob cesti srečava možakarja. Sedi ob cesti sredi ničesar. Pozdravi naju s širokim nasmehom. Kmalu ugotoviva, da ne uporabljava enakega jezika za sporazumevanje. To naju ne zmoti pri najini zanimivi komunikaciji. Izza kamna ob cesti privleče ploščat kamen na katerem je izklesana prava umetnina. Nekako mu skušam dopovedati, da je kamen nekoliko prevelik za moj ruzak, ki bo kot del prtljage na Ryanairovem letalu. Za pomenek in prisrčen smeh se mu zahvaliva s pol kile mandarin, ki so najina stalna zaloga v avtu.

Nižje nad vasjo naju pozdravljata domačinki z osličkom. Ko jih za ovinkom počakam s fotoaparatom v roki, se le muzata in skrivata obraze. Vseeno mi uspe narediti nekaj posnetkov.

V zaselkih občudujeva enastavnost “javnega” prevoza in zasnežene hribe nad mestom.

Tik pred zadnjim vzponom, ki pripelje nad znamenito serpentinasto cesto v kanjonu reke Dades, prehitiva zanimivega popotnika na kolesu. Par ovinkov višje ga počakava na razgledni točki. Izveva, da na kolesu potuje od doma, iz Hong Konga. Za njim je že kar nekaj tisoč kilometrov, svojo pot in poslanstvo pa beleži na blogu http://sanonlionrock.com/

Po obveznem postanku na vrhu kanjona nadaljujeva po znamenitih serpentinah po dolini reke Dades. Zanimivosti doline pa s tem še ni konec. Nižje ob reki se barva zemlje in kamenin spet obarva v živo rdečo barvo, za vasjo Aït Arbi pa naju čakajo še “opičji prsti”.

Proti večeru prispeva v Boumalne Dades, si poiščeva prenočišče (hotel Al Manader), nato pa se sprehodiva še skozi mesto. Jutranji razgled z balkona proti pobeljenim hribom je čudovit začetek dneva, pa tudi osvežujoč, saj so temperature dokaj nizke.

---

Kalaat M’Gouna, Skoura, Ouarzazate, Aït Ben Haddou

Po zajtrku v Boumalne Dades se usmeriva proti dolini vrtnic in Kalaat M’Gouna. Vrtnic v tem času ni, si je pa zato na vsakem koraku moč ogledati destilarne v katerih proizvajajo rožno vodo, rožno olje. Prav tako je dolina posejana s trgovanimi, ki ponujajo takšne in drugačne proizvode iz vrtnic.

Naslednji postanek narediva v Skouri, kjer si ogledava Kasbah Amridil. Vodič naju za drobiž popelje po trdnjavi in nama na simpatičen način predstavi življenje v kasbah nekdaj. Kavo spijeva v prijetni družbi triletne deklice, hčere lastnice restavracije v utrdbi.

Glede na to, da nisva filmofila, sva ogled filmskih studijev v Ourzazate preskočila, čeprav sva mesto imela na poti. Sprehodila sva se po tistih najbolj čistih in bleščečih ulicah, si kupila skodelici za kavo za spomin, se napotila še v “zakulisje” mesta, tja, v tiste ozke uličice, ki se skrivajo za glavnimi, urejenimi ulicami. Tam je kar nekaj revščine, pa tudi pristnih nasmehov tistih enostavnih, preprostih ljudi. No, lahko rečem, da sva tu pojedla tudi najslabše kosilo na celem popotovanju. Verjetno cena “slavnega” mesta. Pa nič zato…tudi barve in nasmehi so hrana…za dušo.

Najina naslednja postaja je bilo starodavno naselje na nekdanji karavanski poti med Saharo in Marrakechem, Aït Ben Haddou. Nastaniva se v L’oasis Du Bonheur. Od tod se sprehodiva do gradu (ksar) na drugi strani reke, kjer počakava sončni zahod. V mraku si privoščiva še sprehod skozi vas, ki sicer ne ponuja kaj dosti več od nekaj trgovin s spominki. Čaka naju še večerja na toplem v najinem hotelčku.

Zjutraj grem že pred sončnim vzhodom do reke lovit prve sončne žarke, po zajtrku pa nadaljujeva pot proti mestu žafrana, Talioune. Tako kot večerne barve so tudi jutranje čudovite.

---

Tazenakht, Talioune, Askaoun

V sončnem jutru se podava na pot v smeri Talioune, ki je znan predvsem po pridelavi žafrana. Še preden pa se pričnejo tisti najlepši odseki vijugastih cest med kanjoni in kamnitimi puščavami si zadava cilj, da napojiva najinega jeklenega konjička. Od zadnjega polnjenja tanka je namreč že dobrih 900 km…in to za borih 400 dirhamov. Ustaviva se ob prvi bencinski črpalki, ki je sicer na drugi strani ceste, pa vendar…reklamni napis obljublja COLD BEER. Med zavijanjem čez cesto se mi svetijo oči, jezik pa že čuti tisto hladno peno piva…

Parkiram ob črpalki, pogledam na števec in buljim vanj. Cena za galono v dolarjih. Nekaj ne štima. Pristopi možakar v, kakopak, fluorescentnem brezrokavniku (uradna maroška uniforma za kasiranje kar tako). Vprašam ga, če ima nafto. Odgovor je nikalen. Nekako me zvabi v zaklenjeno bencinsko črpalko kjer se je očitno čas ustavil. V francoski angleščini z maroškim naglasom in slovenskimi “aha”, “aja” in “a res?” nekako le prideva do tega, da je bencinska črpalka le zapuščina scene, kjer so snemali baje hudo znan film z naslovom “The Hills Have Eyes”. Da je doživetje popolno mi”vodič” po zgodovini ameriških srhljivk v fluorescentnem brezrokavniku zavrti še trailer filma na svojem mobilcu s počenim ekranom in oguljeno tipkovnico.

Scena seveda nebi bila tako pristna, če glavnemu “vodiču” nebi pomagal “statist” na drugi strani hiše, ki zamaknjeno posluša tranzistor v gugalniku. Preden sem tole spisal, sem si ogledal nekaj insertov filma. Če bi si jih ogledal pred prihodom na črpalko bi po vsej verjetnosti pohodil gas takoj, ko bi zagledal tablo z napisom COLD BEER.

Ostala sva torej brez nafte…do naslednje črpalke.

Na srečo je Maroko lepo preskrbljen z naftnimi derivati, tako, da nisva ostala na cesti. Prav tako na cesti niso ostali domačini, ki z nasmehom na obrazih v častitljivih letih premagujejo lepe razdalje s pedali med nogami. Pristni nasmehi in obvezni “Selam” polepšajo že tako lep dan.

Časa preživetega na tržnicah mi ni nikoli škoda. V Tazenakhtu se parkirava ob cesti in se sprehodiva med svežim sadjem, mesom in ostalo kramo. Vonjave sveže pečenega mesa napolnijo nosnice, midva pa tokrat le obnoviva zaloge sadja v najinem prevoznem sredstvu. Mandarine so tu res odlične, pa tudi nakup le teh je eno samo doživetje. Možakar, ki prodaja sadje, si mimogrede za stojnicami kuha še kosilo. Iz njegovega tajina omamno diši…pa še pozirati zna.

Pred nama je še dobrih 80 km lepe in prazne ceste z redkimi takšnimi in drugačnimi udeleženci v prometu. Postankov je bilo kar nekaj, saj pokrajina enostavno ne dovoljuje, da bi po njej potoval prehitro in si je ne ogledoval.

V mestu žafrana si najdeva prenočišče v Auberge Le Safran, Taliouine, nato pa se podava proti vasici Askaoun, ki leži skoraj 2000 metrov nad morjem. Do nje je speljano 50 kilometrov lepo zavite asfaltirane ceste s katere ne manjka čudovitih panoramskih razgledov tako v dolino kot proti najvišjim vrhovom, ki so že pobeljeni s snegom. Cesta pelje do in mimo odročnih vasic zgrajenih iz blata pred in za katerimi so skrbno obdelana polja. Glede na to, da ob cesti ni moč srečati mehanizacije kot so traktorji in podobno, je povprečno razvitemu homo sapiensu kaj kmalu jasno, da se je tu čas ustavil že pred vrsto leti. Rodovitna zemlja med grobimi skalami in kamenjem je obdelana več ali manj ročno oziroma ob pomoči mul in oslov.

Kljub dejstvu, da sva bila verjetno dokaj redka obiskovalca v tistih dneh, nisva dobila občutka, da tam nisva dobrodošla. Nasprotno, domačini so naju pričakali z nasmehom in tistimi iskricami v očeh, ki jih v našem, “civiliziranem” svetu že dolgo pogrešam.

V Askaounu si privoščiva kavo in čaj v eni izmed vaških oštarij, nedaleč od sicer zaprte “pisarne” gorskih vodnikov, nato pa počasi zapustiva vasico s čudovitimi razgledi na hribovje Atlasa in se odpeljeva proti izhodišču v mesto žafrana.  Tja prispeva pred večer, tako, da si v obcestni gostilnici privoščiva specijalitete z žara in opazujeva domačine pri večernem čaju. Večer zapolniva še z nakupovanjem v lokalni trgovinici z zelišči in začimbami.

---

Tafroute, soteska Ait Mansour

V dokaj hladnem jutru si v Taliouineu najprej privoščiva zajtrk, nato pa se podava na 250 km popotovanje do med skale ujetega mesteca Tafroute. Že sama pot naju je spet fascinirala, z vsakim ovinkom posebej. Surova večinoma neporaščena hribovja so kulisa majhnim berberskim vasicam. Sem in tja srečujeva redke udeležence v prometu.

V navado nama je prišlo, da se ob prihodu v nov kraj, kjer nameravava prenočiti, najprej zapeljeva po dolgem in počez. Tako imava vsaj približno predstavo o tem kje sva, kam lahko greva, kje so glavne zanimivosti kraja. Seveda domačinom ne uide noben tujec, še posebej, če je prihod le teh izven glavne sezone. Tako naju na cesti pred eno izmed restavracij ustavi prijazen Mustafa. Na hitro nama opiše nekaj glavnih točk v mestu, poleg tega pa nama nevsiljivo ponudi še vizitko svojega hotela, ki se nahaja le 100 metrov v smeri najine vožnje.

No, po “prekrižarjenem” mestu se nazadnje ustaviva prav pred hotelom Argana, čigar lastnik je Mustafa, prijazna gostiteljica pa njegova žena iz Rusije, Olga. Ob podatku, da sva iz ene izmed slovanskih držav pozabi na angleščino in preklopi na ruščino. Nekako se sporazumemo in opravimo rezervacijo za sobo. Ob okrepčilu (hladno pivo in kava) se dogovorimo še za večerjo v hotelu, Olga pa nama na kratko še razloži kaj si velja ogledati v okolici.

Tako se pred večer zapeljeva do 4 km oddaljene pokrajine nad mestom, posejane s skalami dokaj nenavadnih oblik. Skale in kamenje je oblikovala narava sama, z barvanjem le teh pa je leta 1984 pričel Belgijski umetnik Jean Veran. Pri barvanju smo na pomoč priskočili lokalni gasilci, pri tem pa so porabili kar 18 ton barve. Danes so barve že nekoliko zbledele, pa vendar je doživljanje sončnega zahoda na tem koščku sveta nekaj posebnega in barvitega.

Po sončnem zahodu se spustiva do centra mesta, ki je ravno prav veliko, da ga obhodiš v dobre pol ure. Mesto je znano po izdelavi usnjenih izdelkov, predvsem sandal in znamenitih natikačev-čevljev imenovanih babouche.

Naslednje jutro se po zajtrku odpraviva po ovinkasti cesti v kakih 30 km oddaljeno sotesko Ait Mansour.  Že na samem vhodu v sotesko mi je jasno, da bom spet neštetokrat stopil iz avta in fotografiral. Za vsakim ovinkom je nov svet…

Kljub pusti pokrajini je vegetacija raznolika. Predvsem so zanimive cele kolonije kaktusov različnih velikosti in oblik.

Maroške ceste se z lahkoto lahko kosajo s cestami po razviti Evropi. Kljub temu, da je pokrajina surova in da hudourniki odnesejo prenekateri most, del ceste ali pa kar celo cesto, lahko rečem, da so ceste čudovite, slikovite in varne. Predvsem pa ne luknjaste kot naj bi jih pričakovali mi, “razviti Evropejci”.

Ko sotesko prevoziva po dolžini se vrneva proti izhodišču in na najnižji točki parkirava avto. Peš se podava po cesti med datljevimi palmami na sprehod. Datljev se lahko najeva kar ob poti, saj jih je dovolj na tleh…ravno prav zrelih. Tudi mandlji bodo kmalu dozoreli.

Na koncu najine peš poti po soteski naju ob cesti ustavi možakar in naju povabi v svojo “restavracijo” nad cesto. Povprašava ga kaj nama nudi. Razloži nama, da nama lahko pripravi karkoli si želiva, le čas potrebuje za pripravo. Res se dogovorimo, da prideva k njemu na kosilo, ko se bova z avtom vračala proti mestu mimo njegovega doma čez slabo uro.

Besedo sva držala, on pa tudi. Abdou nama je pripravil enega boljših tajinov z govedino in suhimi slivami na najinem celotnem potovanju.

Po kosilu ob klepetu izveva, da je Abdou sicer tudi vodič po dolini in po stari cesti, ki je bila speljana precej višje kot danes. Prav tako nama pove, da se datlji obirajo ročno, in da obiralci od vsake obrane palme prejmejo od lastnika po 30 dirhamov. Hudičevo prigarana plača, če samo pogledaš navzgor in tako čez palec premeriš višino palm, kjer se v vrhovih skrivajo šopi datljev.

Tafrout, okolica in ljudje so nama nekako prirasli k srcu, zato se ob povratku odločiva, da bova v Argani prespala še eno noč. Zvečer si privoščiva še obisk hammama v mestu, in večerjo v Argani. Kuhar je kar lastnik hotelčka, Mustafa. Tudi ta je svojo nalogo opravil z odliko.

Zadnje jutro se še pred sončnim vzhodom povzpnem na skalno gmoto, kjer pričakam nov dan. Sledi še zajtrk in pot proti morju.

---

Sidi Ifni

Seveda naju je firbec matral, kako izgleda jug države. Če pa se že odpraviva tja si greva ogledat še eno izmed naravnih znamenitosti peščenih plaž Atlantika, dokler le ta še stoji. Naravni most na plaži Legzira, ki je nastal tako, da so valovi Atlantika stoletja spodjedali obalo. Kak mesec pred najinim prihodom sta plažo krasila dva, a se je konec septembra tisti južnejši sesul sam vase. Po vsej verjetnosti iz enakega razloga kot je nastal.

Iz simpatičnega Tafrouta se usmeriva proti Tiznitu in tako zapustiva področje Antiatlasa. Po 80 kilometrih vožnje po slikoviti pokrajini se nameravava ustaviti v mestu, ki je v preteklosti slovelo kot trgovsko središče saharskih nomadov. Dandanes še vedno slovi po velikem souku in daleč okrog znanimi srebrnjarnami.

Umirjenost province nama je v Tafroutu zlezla pod kožo. Tako nama vrvež in gneča ne odgovarjata kaj preveč. Po kratkem sprehodi skozi souk poiščeva izhod iz mesta.

Pot nadaljujeva proti Mirleftu, kjer se ponovno srečava z Atlantikom, nato pa po obalni cesti doseževa Sidi Ifni. Prvi stik s plažo nedaleč od naravnih mostov nama da vedeti, da se več kot noč tu ne bova zadrževala. Nekako nama že lani na Šri Lanki niso bili všeč v ruščini spisani jedilniki na tablah pred restavracijami.

S plaže se napotiva v mesto, kjer se namestiva v hotelu Suerte Loca. Kljub temu, da sva bila že lačna nama v restavraciji lepo pojasnijo, da sva prispela ravno v času popoldanske sieste.

Njihovo “aktivnost” izkoristiva za sprehod po mestu. Razen mularije, ki je nabijala žogo na ploščadi ob svetilniku, je mesto dobesedno spalo. Človek dobi občutek, da se je čas ustavil in da je nekje drugje, ne v Maroku.

V hotelček se vrneva na pozno kosilo. Ni nama bilo žal. Zna biti, da sva po odličnem kosilu zmazala najboljšo limonino torto daleč naokrog.

Pred večerom se spustiva do plaže…občudovat barve in tisto, kar je še ostalo od naravnih mostov.

Ko sonce pade v vodo se odpraviva nazaj v mesto, ki živi predvsem od ribištva. To je čutiti tudi na večerni tržnici, katere doberšen del je namenjen prodaji pa tudi pripravi rib. Ob tržnici se namreč vrstijo preproste restavracije, kjer si človek lahko za zmerno ceno privošči takšne in drugačne ribje specialitete. Sama se zadovoljiva kar s porcijo sardel, ki so sicer nekoliko drugače pripravljene od tistih, ki smo jih vajeni na naših krožnikih.

---

Essaouira

Naslednje jutro se po zajtrku podava po obalni cesti v smeri Agadirja, nato pa naprej proti Essaouiri

Po dobrih 130 kilometrih vožnje po slikoviti obalni cesti se ustaviva v ribiški vasici Tifnit. Nekaj hiš z modrimi polkni, dva čudovita peščena zaliva in kamnit rt, ki domačinom služi za ribolov. Nikjer nobene gneče, nikjer turistov…le dolga peščena plaža, nekaj ribičev, dečko ki je surfal na valovih Atlantika in pes, ki je vse to opazoval. No ja…še nekaj galebov je nestrpno čakalo na ulov ribičev.

Midva? No, midva se pustiva prepričati gostilničarju na plaži, da naju bo rešil lakote. In naju je res. Z odlično pečeno ribo, postreženo kar tako, na kelnarski tacni. Cena? Ni omembe vredno.

Najina naslednja kratka postaja je bil Agadir. Predvsem z enim ciljem…napolniti prtljažnik s pivom. V Maroku se alkohol namreč prodaja le v večjih trgovskih centrih, pa še to navadno čisto ločeno od ostalih artiklov. Nekje še celo v kletnih prostorih, trgovine pa imajo pomenljivo ime “Alcohol Cave”. No ja, naju ni motilo niti to pri sami nabavi.

Kak kilometer vožnje po obalni cesti od Agadirja proti Esaouiri naju na radar ujame policijska kontrola. Fer odnos in fer cena. Nadaljujeva z željami po srečni vožnji.

Dobrih 60 km vožnje iz Agadirja, takoj za mestecem Tamri naletiva na čisto prave peščene sipine in to tik nad morjem.

Še preden sva odšla na potovanje sva videla nešteto fotografij, na katerih so glavne zvezde kozice-kaskaderji. Skoraj sva že obupala, da jih bova na najini poti videla. Pa vendar se nama nasmehne sreča.

Od Tamrija pelje cesta čez gričevnato pokrajino proti Essaouiri, grički pa so ozaljšani z arganijami. Tako, kot večina človeške maroške populacije se očitno tudi živalska populacija ne želi fotografirati. Kozice, očitno najbolj srečne v vrhovih bodičastih dreves, se ob nenapovedanem obisku tujca v akrobatskih skokih z dreves urno umaknejo. Kljub temu sem jih “nekaj” pa le ujel v objektiv.

Vzrok, zakaj lezejo tako visoko, so plodovi arganije, ki so po obliki podobni olivam, v sredici pa se skriva orešček s semeni, ki ga koze ne prebavijo, ampak izpljunejo. Baje pastirji tudi te oreščke zbirajo in iz njih pridelujejo dragocenovo arganovo olje.

Preden se dan prevesi v noč se nama s ceste ponudi takšen prizor..s sakralnim objektom.

Dan je tako minil predvsem v znamenju nabiranja kilometrov, kar pa še zdaleč ni bilo dolgočasno. Fotografije to potrjujejo.

---

Essaouira

Že v trdni temi prispeva v Essaouiro. Dodobra utrujena imava še nalogo, da si najdeva prenočišče. Kot navadno sva si že prej preko neta ogledala nekaj opcij, kje bi lahko prenočila. Zapisala sva si koordinate in malim elektronskim napravicam dala komando, da naju zapeljejo do tja. No, ti poizkusi so se vedno klavrno končali nekje ob visokem zidu, ki ograjuje staro medino od novejših predelov mesta. Seveda so bile vse najine željene nastanitve v sami medini.

Parkirava za obzidjem in se peš odpraviva v iskanje prenočišča. Najameva sobo v hotelu Riad Gnaoua ki nama je všeč tako po ceni kot tudi po lokaciji in opremljenosti. Z balkončka sva imela lep razgled na glavno ulico, ki pelje skozi medino, na vrhu stavbe pa sva imela na razpolago še teraso, kamor se lahko umakneš pred vrvežem tam spodaj. Poleg vsega nama je še receptor na kratko razložil kaj je v mestu vredno ogleda.

Pred spanjem nama ostane le še večerni sprehod skozi medino…

Naslednje jutro se odpraviva na potep po mestu, predvsem pa po medini, ki je od leta 2001 pod zaščito Unesca. Zjutraj si najraje ogledujem pristanišča, saj se navadno tam takrat največ dogaja. Ribiči vplujejo v pristan z nočnega lova, ribe se pretovarjajo na kopno, lokalni trgovci in oštirji jih odkupujejo. Ob tem je treba zakrpati tudi strgane ribiške mreže…

Po sprehodu med ribiči in njihovim ulovom si ogledava še obrambni stolp nad pristaniščem s strelnimi linami v  obzidju od koder se ponuja razgled na staro medino in Atlantik.

Sprehod po starih tržnicah je zame kot barvna televizija. Nikoli se ne naveličam opazovanja ljudi in njihovih odnosov med trgovanjem. Na dobrih tržnicah se čas ustavi. Ljudje se pogovarjajo med seboj, ne samo o tistem kar kupujejo in prodajajo. Pogovarjajo se o življenju.

Tako je tudi v maroških medinah, v ozkih uličicah, trgovinah, na vogalih, kjer možakar s pletilkami ustvarja čudovite pletenine…

Izgubiva se v medini Essaouire, ne enkrat, večkrat…namerno…namesto ležanja na plaži nekje v Portorožu. Vsak pač po svoje.

Azri se zasvetijo očke, ko v trgovini z usnjem končno zagleda torbo, ki ji je všeč. Tudi trgovcu s širokim prisrčnim nasmehom to ne uide. Igra se lahko prične. Barantamo, se pogajamo, dodajamo še denarnice zraven torbe, pa se spet pogajamo. Na koncu, po kakih 20 minutah se le dogovorimo za ceno. Vsi zadovoljni in veseli, da smo se srečali. Morda še kdaj, morda nikoli več. Spomini bodo ostali. Pa torba tudi. Kvalitetna je.

V teh navadno zelo obljudenih uličicah mi je všeč, da na vsakem koraku lahko potešiš lakoto, žejo. Čisti svež sok sladkornega trsa sem nazadnje pil pred petimi leti v bližini Trinidada na Cubi. Okus je ostal na jeziku. Tudi v Maroku je odličen.

Pri nas ljudje delamo nekje zaprti, skriti pred pogledi mimoidočih. Kot bi nas bilo sram, da delamo. Kar nekaj predelov Essaouire je takšnih, da lahko mirno opazuješ mojstre pri svojem delu. Še več. Z veseljem ti povedo kaj in kako delajo, kakšen bo končni izdelek… Mojster obdelovanja lesa nama je z nasmehom na obrazu razložil izdelavo lesenih skrinjic s skritimi ključi, zapirali. Krojač nama je vrnil pozdrav gledajoč na ulico, teta v trgovini z zelišči se nama je pustila fotografirati med delom…

Na koncu se založiva še s sadjem na tržnici. Kaj lepšega.

Od vrveža v medini se umakneva še do plaže. Že zato, da bova lahko rekla, da sva pa le bila na morju…na dopustu  🙂 In tam mularija še zna uživat.

Sončni zahodi so vsak dan drugačni. Tako je tudi tu. Tisti večer je bil lep in tako kot vsak večer se je na obzidju pred mestom zbrala množica ljudi in čakala konec dneva.

Medine se nisva naveličala niti zvečer…pa tudi zjutraj sva si pustila zajtrk narediti kar pri sosedu v pekarni. Prereže nama dve štručki, jih namaže s sirom, napolni s kuhanim jajcem. Pač fast food, z dušo!

Avto naju je čakal v bližnji “garaži” tik ob obzidju medine. Možakar, ki je čuvaj, je na streho najinega avtomobila postavil tranzistor in si veselo prepeval, ko sva vstopila v garažo. Tranzistor na strehi tvojega avtomobila: garancija, da ti avta ne bodo ukradli. Tranzistor je le tranzistor 😉

Nabaševa najine vsak dan bolj polne ruzake v prtljažnik in se podava še na zadnjo etapo najinega potovanja, proti Marrakechu.

---

Marrakech

180 km dolga pot od Essaouire do Marrakecha je kaj hitro minila, čeprav cesta pelje čez za naše pojme kamnito puščavo. Pozorno oko z lahkoto opazi, da je večina zemlje obdelane, čeprav daje izgled pustosti. Pomlad je verjetno tu čisto drugačna, barvita.

Na ravni avtocesti, ki pelje kot v ameriških filmih, spet padeva v nemilost policijske kontrole. Prvič se nama je zgodilo na poti iz Sefroua v Midelt, kjer nama je policist prijazno povedal, da sva prekoračila dovoljeno hitrost, vendar lahko nadaljujeva vožnjo. Drugič sva malček napolnila Maroški proračun na obvoznici ob Agadirju, tule, na poti v Marrakech pa policistoma povem, da je njuna dežela čudovita, da je za nama dobrih 3000 kilometrov in da uživava zadnje dneve najinega popotovanja. Z nasmehom nama zaželita srečno pot.

Kot navadno sva si že pred prihodom v mesto “pocahnala” par prenočišč, kjer bi lahko prespala zadnji dve noči. Tako kot v Essaouiri si tudi tu v ozkih ulicah s sodobno elektroniko in navigacijo kaj dosti ne moreš pomagati. Še lokalni mulčki ti na poti do željenega cilja pokažejo tri druge riade ali hotelčke s podobnim imenom. Za češnjo na torti navadno poskrbi še precejšnja zasedenost sob.

Na koncu le dobiva sobo v Ryad Laârouss Family, tik ob enem od vhodov v mestno medino. Razpakirava se in odpeljeva najino prevozno sredstvo v rent a car poslovalnico na letališče. Vrnila sva ga s sicer kako kilo prahu na njem in v njem več, vendar brez praske. Na števcu je bilo 3600 prevoženih kilometrov več kot pred dobrimi tremi tedni.

S taksijem se zapeljeva nazaj do medine, kjer se kot navadno namerno izgubiva. Pa ne enkrat. Tudi naslednji dan kar nekajkrat.

Marrakech je čudovito mesto z neštetimi znamenitostmi. Nekaj sva si jih ogledala tudi sama v tistih zadnjih dneh najinega potovanja. Čudovita je medina, ki je razdeljena na souke glede na obrtnike in njihove izdelke. Babouche Souk s tradicionalni usnjeni natikači, ki so tu verjetno najdražji v celi državi, Chouari Souk (preproge), El-Attarine Souk (parfumi in začimbe), Cherratine Souk (usnjeni izdelki), Rue Bab Debbagh (strojenje in barvanje kož).

Večina izdelkov tu dosega višjo ceno kot kjerkoli v mestih, ki sva jih obiskala. Temu seveda pripomore to, da velika večina turistov obišče le večja mesta. Glede na to, da so bili to najini zadnji dnevi v državi, sva že imela nekaj izkušenj s trgovci, predvsem pa sva imela predstavo o tem, kaj je koliko vredno. Zato izdelkov, ki sva jih kupila tu verjetno nisva preplačala.

Za razliko od drugih medin je v tej dovoljen promet z mopedi, kar v poznih popoldanskih urah postane že problem, saj so ulice precej zaščitene pred vetrom in prepihom, izpušni plini pa ostanejo. Tako je včasih pobeg v kako za motor preozko ulico že kar dobrodošel.

Skozi vrata vhodna vrata v Mederso Ben Youssef bi lahko cel dan opazoval “svet”.

Prijaznost je kljub temu, da je Marrakech veliko mesto, tudi tu doma.  Tako se nama je zgodilo, da je ženska na ulici opazila, da si skuša Azra splesti kito iz las. Pristopila je do nje in s preprostimi gestami pokazala, da ji bo pomagala. Po slabi minuti smo se razšli…z nasmehi na obrazih, jaz z s še eno fotko, Azra pa z novo frizuro.

Zadnji večer v Maroku splanirava tako, da sončni zahod pričakava na terasi Cafe de France od koder imava razgled na celoten trg.

Zjutraj naju taksist pobere pred hotelom in odpelje na letališče. S tem tudi zaključujeva potepanje po tej zanimivi deželi.

---

Če potegneva črto pod vse skupaj sva:

• z najetim avtom prevozila 3600 km lepih cest z večinoma čudovitimi razgledi
• srečala nešteto prijaznih ljudi
• poizkusila in se najedla kar nekaj novih jedi
• kljub temu, da sva za vse skupaj plačala 2200 €, prišla domov bogatejša…bogatejša za vse tiste nasmehe, pozdrave in zgodbe ljudi, ki sva jih srečala.

O Maroku: glede na to, da nam je dežela z današnjimi letalskimi povezavami precej blizu in poceni, je to dežela, ki se jo definitivno splača obiskati. Po vsej verjetnosti ob vsakem letnem času, še posebej pa spomladi, ko se obdelana polja odenejo v vse odtenke zelene. Tudi cenovno si lahko potovanje organiziraš zelo ugodno.

O ljudeh: Gostoljubni. Navadno že njihov pozdrav Salam, predvsem pa  nasmeh odpirata vsa vrata.