NORVEŠKA, JULIJ 2024
Kar nekaj let je bila poletna Norveška na potovalnem seznamu. V februarju, ko smo začeli iskati letalske karte in brskati za najugodnejšim najemom avtomobila na severu, so se počasi začele želje uresničevati. Ekipa štirih je bila že vnaprej sestavljena, ostalo nam je le še, da počakamo dan odhoda.
6. julija se zapeljemo do Zagreba od koder naslednji dan poletimo do Göteborga, kjer pristanemo dovolj zgodaj, da je še cel dan pred nami. No, dan je tako ali tako v poletnih mesecih podaljšan tam gor na severu.
Göteborg -Ål
7.7.2024
Na letališču prevzamemo Cupro, jo nabudlamo s prtljago, nato pa na cesto v smeri Osla. Preden prečkamo mejo med Švedsko in Norveško, se v Nordbyju ustavimo še v šoping centru, kjer se oskrbimo z živili, plinskimi bombicami in ostalim, kar potrebujemo za pot. Oslo le prevozimo in nadaljujemo proti severozahodu do območja Gardnos, kjer je urejen park z info tablami, saj je znanstveno dokazano, da je na to območje pred približno 600 milijoni let padel meteorit s premerom okrog 300 metrov. Krater ima premer 5 km, v njegovem središču pa je osrednja vzpetina. Ne vem sicer, ali smo bili prav na tej ali ne. Niti si ne moreš takoj predstavljati, da si v kraterju, lahko pa se dodobra naješ debelih in okusnih borovnic, tako kot smo se jih mi, obenem pa smo si še lepo pretegnili noge. Preden prvič postavimo šotore v Ål Campingu ob reki Oppsjø, se ustavimo še v Torpu, kjer si od zunaj ogledamo leseno cerkev (leto 1192), ki je obenem najstarejša zgradba na območju Hallingdala. Ko se ji približaš, še vedno zadiši po lesu.
Torp – Jotunheimen
8.7.2024
Po daljšem prebujanju v še rahlo deževno jutro sledi sušenje opreme ob prvih sončnih žarkih in planiranje poti. Glede na vremensko napoved kaj hitro pade odločitev, da preskočimo jugozahodni del Norveške in žrtvujemo čas, ki ga potrebujemo za vožnjo višje proti severu in nazaj. Odločitev je padla. Gremo proti Lofotom.
A počasi in brez hitenja. Po zajtrku se zapeljemo do izhodišča proti slapovom Hivju (Hivjufossen). Pot se vije skozi brezov gozd vse do platoja Hivjudalen, od koder se voda v mogočnih slapovih zliva v dolino. Uživamo na soncu, v samoti in zavetju hišice ob reki Hivju.
Po povratku na parkirišče si privoščimo malico, nato pa naprej proti vasi Hol, kjer si ogledamo še eno leseno cerkvico iz 13. stoletja, nato pa obiščemo še lokalno sirarno, kjer se oskrbimo z odličnim sirom.
Po dobrih 200 kilometrih vožnje skozi slikovito pokrajino pozno zvečer prispemo v Fjellvegen, v nacionalnem parku Jotunheimen, kjer v deževnem večeru najdemo še prosto hišico v kampu Randsverk. Da tja je bilo seveda kup postankov za fotkanje, saj te pokrajina ne pusti ravnodušnega, še posebej, ko se vozimo po panoramski cesti proti nacionalnemu parku Jotunheimen. Še preden pa smo našli prenočišče, smo ugotovili, da bo potrebno večkrat pogledati na uro, saj čukasto gledamo na recepciji obcestnega kampa, ki je zaprta sredi belega dne. No ja, ura je bila 22:40.
Nacionalni park Jotunheimen, vzpon na Veslfjellet, Vågå, Dombås
9.7.2024
Po dokaj hladni in deževni noči se v kampu zbudimo v lepo jutro. Po zajtrku v idilično urejeni kuhinji v kampu se zapeljemo do parkirišča Gjendesheim, od koder nas avtobus odpelje do pristanišča, kjer se lahko usedeš na trajekt in zapelješ po jezeru Gjende. Mi uberemo urejeno pot navkreber, na razgledni vrh Veslfjellet 1743 m nad morjem od koder uživamo v razgledih na vse strani gorskega masiva Jotunheimen, ki je ponoči na novo pobeljen. Kljub precej popularni poti na goro, se pohodniki porazgubijo po širnih prostranstvih. Vzpon na Veslfjellet je namreč del trase Besseggen, ene najbolj znanih pohodniških poti na Norveškem.
Po sestopu se zapeljemo v mestece Vågå, kjer se oskrbimo v lokalni trgovini, si ogledamo lokalno leseno cerkvico iz 17. stoletja s pripadajočim pokopališčem, kjer občudujem nagrobnike, ki kljubujejo zobu časa.
Hitro malico si privoščimo ob idiličnem jezeru Sjodal, dan pa zaključimo v kampu Toftemo tourist station, pred mestom Dombås.
Hell, Sandvik
10.7.2024
Tretji dan našega potepanja nas je čakala daljša etapa, saj smo prevozili dobrih 700 kilometrov v smeri Lofotov. Želeli smo si pač Norveško videti v najlepši možni luči glede na vse vremenske napovedi. Na srečo je pokrajina slikovita tudi v slabem vremenu, tako vožnja nikakor ni bila dolgočasna, sploh pa ne v tako izbrani družbi. Pot nas je vodila skozi Trondheim, ki sem ga marca že obiskal. Sicer le skozi okno letala, ki nas takrat zaradi slabega vremena v Tromsu ni odložilo na končni destinaciji.
Prvi postanek naredimo pri že ikonični železniški postaji v mestecu Hell (Hell Station). Zanimivo, da se cel svet na železniški postaji ustavi zaradi njenega imena, ki pa ima v norveščini čisto drugačen pomen. Hell v prevodu iz norveščine pomeni srečo ali upanje. No, mi smo upali predvsem na lepo vreme.
Na poti zamenjamo tudi regije. Iz Innlandeta, na poti proti severu preidemo v regijo Trøndelag. Pred počitkom v kampu Sandvik Camping og Gjestegård, kjer spimo v ogromni leseni jurti ob odprtem ognju, se ustavimo še v bližini mesteca Trofors ob reki Vefsna, kjer opazujemo losose, ki se borijo z brzicami.
The Arctic Circle Centre, Bognes, Lofoti .
11.7.2024
Tudi četrti dan nam kilometri kar bežijo pod kolesi, saj se nam mudi doseči Lofote, s tem pa po vremenskih napovedih tudi lepše vreme. Pot nas vodi čez gorovje Saltfjellet, kjer tudi vstopimo v polarni krog. Meja, speljana skozi center za obiskovalce oziroma trgovino, ponazarja zemljepisno širino, kjer se polarni krog prične, sicer pa se magnetni severni pol premakne proti severu vsako leto za približno 14 metrov. Še pred tem zamenjamo regijo. Nordland seže vse do Lofotov.
Trajektna linija med Bognesom in Lødingen nam prihrani kar nekaj kilometrov vožnje, tako da ob še spodobni uri po skupnih 500 kiloometrih dosežemo Sildpollnes Sjøcamp v bližini mesta Svolvær, kjer si privoščimo sobo s kuhinjo. Po večerji sledi še meditacija na obali pod cerkvico in planiranje naslednjih dni.
Fløya, Henningsvær, Kallestranda
12.7.2024
Po dveh vremensko bolj kislih dnevih, se nam končno pokaže tudi modro nebo, s tem pa tudi lepa priložnost, da pretegnemo noge. Podamo se na razgledno sedlo med gorama Fløya in Blåtinden nad mestom . Na drugi strani sedla je med skalno razpoko zagozdena velika skala, ki je sicer precej popularna za takšne in drugačne fotografije, saj je globoko zadaj za sedlom, v lepem vremenu razgled na čudovito pokrajino in morje . Mi smo, seveda, ujeli unikatno vreme, saj smo nekaj megle le prinesli s sabo.
Po dopoldanskem pohodu se sprehodimo še skozi ribiško mestece Henningsvær. Sicer smo si imeli ta dan namen ogledati še vikinški muzej v bližini Borga, a smo bili žal prepozni (kljub belemu dnevu).
Tabor si postavimo na travniku za plažo Kalle (Kallestranda), kjer nas čaka že pripravljeno kurišče, kamor postavimo še žar z ogljem, nad žerjavico pa zadišijo okusni kosi lososa. Dan se lahko konča.
Še nekaj o kampiranju: na tej plaži sta že pred leti kampirala Mato in Marko med svojimi plezalskimi podvigi tam na severu, saj se free-camp spot nahaja v bližini plezališč. Spot je opremljen s parkiriščem, streljaj od travnika, kjer je prostor za šotore. V bližini je še wc in tuš kabina, ki se ponašata z zavidljivo urejenostjo in čistočo. Uporaba sanitarij je plačljiva s kreditno kartico (manj kot 1 EUR za vstop), gostje pa očitno sami precej pazijo na čistočo. Tako čistilka zjutraj praktično le dostavi wc papir in preveri, če vse deluje, kot mora.
Prav zanimivo, da nam v naši okolici ne uspe obdržati infrastrukture na takšni ravni, klju temu, da jo financiramo iz lastnega žepa.
Lofotr Viking Museum, Festvågtinden
13.7.2024
Tokrat smo že “zarana” na vratih vikinškega muzeja, da ne bi kaj zamudili. Že malo po 12. uri izkoristimo skupinsko študentsko vstopnico, uživamo v vseh bonitetah, ki nam jih nudijo popusti, in se podamo skozi muzej, kjer vsaj nekoliko spoznamo nekaj zgodovine severa. Kompleks se razteza v ogromni repliki starodavne vikinške hiše, ob jezeru Innerpollen. Le streljaj od muzeja pa se preizkusimo v metanju sekir, streljanju z lokom, na koncu pa si privoščimo še jadranje z repliko vikinške jadrnice.
Med tem se je vreme že lepo popravilo. Ravno prav za vzpon na Festvågtinden nad mestecem Henningsvær. Avto parkiramo na polotočku Festvåg, od koder se podamo na 541 metrov visok razglednik. Do tja nas pelje pot mimo jezera Heiavatnet, ki ga nekateri pohodniki izkoristijo za kopanje in osvežitev. Od tod se pot proti vrhu strmo vije bolj navkreber, razgledi pa so z vsakim korakom lepši.
Po sestopu obiščemo še plažo Rørvikstranda, kjer z Matejem okusiva in občutiva “toplino” Norveškega morja.
Spanec si privoščimo v kampu od prejšnjega dne, seveda po obilni večerji z roštilja.
Nusfjord, Fredvang, Reine, plaža Bunes
14.7.2024
Jutro pričnemo z obilnim zajtrkom v kampu ob morju, sledi podiranje šotorčkov, pakiranje v avto, nato pa vožnja po slikovitih Lofotih v smeri ribiške vasice Nusfjord. Je ena najstarejših in najbolje ohranjenih ribiških vasi na Norveškem in obenem muzej na prostem. Po sprehodu skozi barvito ribiško vasico, si v vaški pekarni privoščimo posladek (solbolle), nato pa nadaljujemo proti Fredvangu. Vožnja med hribi, jezeri in ob fjordih je, kot bi gledal ogromno barvno televizijo v največji resoluciji. Za vsakim ovinkom se odprejo novi razgledi, vožnja po norveških omejitvah po njihovih cestah pa je prav sproščujoča. Kratek sprehod si privoščimo ob peščeni plaži v Fredvangu, nato pa nadaljujemo do verjetno nadpovprečno prefotografiranega mesta Reine, kjer v ruzake natovorimo vse, kar potrebujemo za spanje na plaži. Še prej se okrepčamo, nato pa se natovorjeni vkrcamo na trajekt, ki nas zapelje do zaselka Vindstad, od koder čez greben nad zaselkom pripešačimo do plaže Bunes.
Pod slikovitimi hribi ob šumenju Atlantika na travniku postavimo šotorčke, nato pa na gretje kosti na peščeno plažo.
Reine, Moskenes, Sørvågen, Merraflestinden, Saltstraumen
15.7.2024
Zbudimo se v čudovito in sveže jutro. Pod mogočnimi stenami pospravimo svoj tabor, se povzpnemo nazaj na greben in odracamo do postaje v Vindstadu, kjer se vkrcamo na ladjo, ki nas najprej zapelje še v Kirkefjord, kjer v jutranji bonaci, v morju, polnem klobučnjakov, občudujemo odseve hribov in barvitih hišic.
Po izkrcanju se sprehodimo še skozi Reine, kjer celo policijska postaja domuje v tradicionalni leseni hiški. Mestece je precej živahno zavoljo velikega števila turistov. Mi se kaj kmalu umaknemo mimo Moskenesa do Sørvågena, od koder se podamo na slikovit pohod do 537 metrov visokega Merraflestindena.
Pot se vije mimo ledeniškega jezera Tridal (Tridalsvatnet), nato pa se med številnimi jezerci in slapovi povzpne nad jezero Kjølavatna, kjer se pot postavi pokonci. Matej in Azra uživata na grebenu, Vita se napoti v smeri Djupfordheia, sam pa grem po razglede na Merraflestinden.
Po prihodu nazaj na izhodišče si privoščimo kopanje v presenetljivo toplem jezeru Sørvågvatnet.
Med osvežitvijo razmišljamo, ali gremo pogledat še vasico Å, ali pa poskusit srečo, če najdemo še prostor na večernem trajektu proti Bodøju. Na trajektu se je našel prostor za nas, tako slikovita ribiška vasica z imenom Å ostane na seznamu za naslednji obisk Lofotov.
Poleti na Norveškem sonce le redko zaide pod horizont, tako imamo možnost na trajektu precej dlje časa možnost opazovati sončni zahod in spreminjanje večernih barv.
Ob pristanku v Bodø se zapeljemo še do Pluscampa Saltstraumen, kjer na zelenici ob hiškah najdemo prostor za naše šotorčke.
Saltstraumen, Glomfjord, Jektvik
16.7.2024
Po zajtrku v kampu se sprehodimo do mosta, pod katerim opazujemo ožino, ki je znana po enem najmočnejših plimnih tokov na svetu. Med vrhom plime lahko skozi ozko ožino vsakih šest ur preide do 400 milijonov kubičnih metrov vode, kar ustvarja vrtince, ki lahko dosežejo premer do 10 metrov. Je priljubljena destinacija za ribolov, čolnarjenje in opazovanje narave, in pa seveda za turistične prevoze s čolni, opremljenimi z močnimi motorji. O Salstraumenu je celo NG posnel kratek prispevek.
Pot nadaljujemo po zahodni obali do Aspvika, kjer se 3/4 ekipe zlekne na plažo, sam pa skočim na bližnji 212 m visok kucelj Sandågåsen, od koder se mi, kljub nizki višini, odprejo čudoviti razgledi na Spilderhesten v neposredni bližini, na fjorde v okolici in na verigo hribov, ki jih obdajajo ledeniki v nacionalnem parku Saltfjellet–Svartisen.
Ob razgledih na ledenike, se zapeljemo do vasice Forøy, kjer se vkrcamo na električni trajekt, ki nas brezplačno prepelje na drugo stran fjorda v Ågskardet. Trajekt je skoraj brez posadke, praktično neslišen, tako res lahko uživaš v plovbi, skoraj tako, kot na jadrnici. Še bife je samopostrežen, predvsem pa narejen na zaupanje.
Naslednji postanek je bil v trajektni luki Jektvik, ki pa je bil nekoliko daljši, kot smo pričakovali. Trajekt je bil namreč poln, preostalo nam je le še, da na bližnjem hribčku postavimo šotorčke in počakamo na naslednji trajekt, ki pripelje izpluje naslednje jutro. No ja, glede na to, da smo imeli top lokacijo za kampiranje, se nismo pritoževali. Poleg tega smo spoznali še dva Norvežana, ki se ukvarjata z basejumpom.
Ledenik Svartisen, Bjerka camp
17.7.2024
Zjutraj se nam le uspe vkrcati na trajekt, ki nas prepelje do Kilboghavna, od tod pa nadaljujemo do jezera Svartis, na robu nacionalnega parka Saltfjellet-Svartisen, kjer se vkrcamo na turistično ladjico. Le ta nas prepelje na drugo stran ledeniškega jezera, od koder se podamo na pohod do ledenika Svartisen. Ledene gmote v čudovitih modrih odtenkih se nahajajo le 300 metrov nad gladino morja. Na žalost ga je iz leta v leto manj, o čemer pričajo letnice, zapisane na kamnih nižje ob ledeniškem jezeru Austerdal. Dobrih 30 let nazaj je ledenik segal 50 višinskih metrov nižje.
Ime Svartisen izhaja iz starega imena Svartis, ki opisuje značilno globoko modro barvo ledu, ki kontrastira z belim snegom. S 370 kvadratnimi kilometri je ledenik drugi največji na Norveškem.
Ob ledenih gmotah se človek zamisli, v prvi vrsti, kako majhen je in kako minljiv, obenem pa krivec za uničenje narave, ki ga obdaja.
Sledi sestop do jezera, kjer nas ladjica zapelje nazaj na izhodišče. Večerni počitek si privoščimo v leseni hišici v kampu v Bjerki, pred tem pa seveda obvezen roštilj party.
Eide, Håholmen, pod Romdalshornet, Otta
18. in 19.7.2024
18. julij je bil namenjen predvsem premagovanju dobrih 560 km od Bjerke pa do kampa Skogly, ki nam je naslednji dan služilo za odlično izhodišče za svetovno znano panoramsko cesto, imenovano Atlantic road. Cesta povezuje Averøy s celino prek niza majhnih otokov in čeri, ki jih prečka osem mostov v skupni dolžini dobrih 8 kilometrov.
Sami nismo bili te sreče, da bi ravno ob našem obisku sijalo toplo sonce ali pa bi divjal vihar, ki bi izlet naredil še lepši ali dramatičnejši, zato pa smo kasneje naredili čudovit pohod pod goro Romsdalshornet nad Åndalsnesom.
Z grebena pod vrhom, ki je sicer dobro poznan alpinistom in plezalcem, se nam odpirajo razgledi na vse strani. Po spustu naredimo še malico na travniku pod goro, nato pa se skozi Åndalsnes in po dolini reke Raume odpravimo proti Dombasu, kjer v bližini ob reki Otta najdemo prenočišče v brunarici v kampu.
Panoramska cesta Trollstigen, ki je bila sicer tudi naš cilj, je bila iz varnostnih razlogov zaprta, a smo kljub temu preživeli čudovit dan.
Oslo, Göteborg
20.7.2024
Naše potepanje gre počasi h koncu, zato se iz Dombasa premaknemo proti Oslu, kamor smo prispeli v zgodnjih popoldanskih urah. Ravno prav za sprehod po lepo urejenem mestu. Imeli smo še to srečo, da je Miha, ki že desetletje živi na Norveškem, slučajno slišal našo družbo debatirati v slovenščini. Povprašal nas je od kod smo in kaj kmalu se je razvila debata, sam pa se je ponudil za vodiča po mestu. Tako smo poleg znamenitosti spoznali tiste bolj skrite kotičke mesta in pa oštarijo, kjer se da tudi za normalne cene pojesti dobro pico.
Pozno popoldne zapustimo mesto in se zapeljemo v najeto hišico v Furuhällsvägenu v bližini letališča v Göteborgu, odkoder naslednji dan poletimo proti Zagrebu.
Pod črto
Vsega skupaj smo prevozili okrog 4400 popolnoma nestresnih kilometrov. Na začetku in na koncu potepanja po švedskih, večji del pa po norveških cestah. Na severu je kar težko najti voznika, ki svoje frustracije zdravi na cesti. Na celotni poti sta nas mogoče prehitela dva voznika, enako število vozil pa smo prehiteli tudi mi, sicer s kar slabo vestjo, saj nam tudi tega ne bi bilo treba.
Omejitve hitrosti so zelo nizke in se gibljejo med 80 in 90 km/h, še najvišjo hitrost smo dosegli na kratkem odseku avtoceste. S 120 km/h smo že kar “drveli”. Norveška pokrajina je tako slikovita, da se človeku kar ne mudi, ure za volanom niso dolgočasne, tempomat pa služi svojemu namenu, saj se ga ne dotikaš kilometre in kilometre. Čisto nasprotje od jutranje vožnje z Gorenjske v Ljubljano v službo.
Norveške v dobrih dveh tednih ni mogoče spoznati, saj je prevelika, preširoka in previsoka, čeprav je najvišji vrh le 2.469 metrov nad morjem. Nešteto pa je vrhov, ki se zrcalijo na morski gladini. Toliko jih je, da se imena vrhov na različnih koncih države ponavljajo. Oblika in mogočnost le teh pa človeka pusti odprtih ust.
Da bi vsaj za silo spoznal zgodovino te dežele, bi zopet potreboval mesece in mesece, ki pa jih na žalost nimam. Vem pa, da bo vedno obstajala želja po obisku fjordov, hribov, rek in morja v bližini in v arktičnem krogu. Tako velika, da je letalkska karta za naslednji potep tam gor že v žepu 😉
Norveška sicer velja za drago državo, a se z nekaj iznajdljivosti to čudovito deželo da doživeti tudi na cenejši način.
Skandinavija je že tako poznana po tem, da se kampiranje smatra drugače kot pri nas. Kampiranje je praktično dovoljeno povsod, kjer to izrecno ni prepovedano. Seveda obstajajo za to tudi določena pravila, ki se jih je smiselno držati. Cene kampiranja v kampih pa so nižje kot pri nas. Primer: najem lesene hišice z dvema pogradoma, mini kuhinjo, veliko mizo za obedovanje in kompletno posteljnino (brez rjuh), lahko najameš za 60 €.
Skupni stroški: cca 1600 €/osebo
Povratna letalska karta Zagreb – Göteborg: 234 €
Rent a car: Europcar: 1400 €
Doživetje: popolno
Družba: za vikat!
Azra, Vita, Matej, hvala ker ste!
Še oris poti
