Tromsø 2024, turno smučanje v arktičnem krogu
Ko enkrat okusiš hribe tam gor v polarnem krogu, te zastrupijo. Dvakrat smo jih okusili. Leta 2018 in 2019. Za marec 2020 so bile letalske karte že kupljene, hiša rezervirana, načrte pa je prekrižalo vsesplošno zaprtje držav, občin …
Pred novim letom 2024 je eden od članov zadnje odprave na vibru delil spomine, drugi v skupini je vprašal, ali se v prihajajočem letu spet gre … Do nakupa letalskih kart nas je ločilo le še preštevanje, kdo je zraven in kdo ne. Drugo so bili le še detajli, ali najamemo hišo s kaminom ali brez.
16. marca zjutraj nas je šesterica zbranih na letališču Brnik. Od tod letimo v Frankfurt, nato pa po kratki pavzi proti severnemu Parizu – Tromsø. Da pa le vse ne bi bilo tako enostavno, se zaradi nestanovitnega vremena pilot odloči, da bo naredil nekaj pentelj severno od Tromsa. Po prvem poizkusu pristajanja uvidimo, kako je videti, ko pred pristankom letalo še enkrat vzleti. Premočan veter in nična vidljivost posadko Lufthanse prisili v še polurno kroženje nad Lyngenskim otočjem. Ponoven poizkus pristanka zaradi vetra v Tromsu spet ne uspe, posadka pa letalo usmeri v Trondheim, kjer letalo ponovno oskrbijo z gorivom. Nekdo višje v Lufthansi se pozno popoldne odloči, da gre naše letalo nazaj v Frankfurt, mi pa počivati v enega izmed hotelov v bližini letališča.
Naslednji dan ponovimo vajo. Kljub slabemu vremenu posadki le uspe pristati, mi pa smo končno z enodnevno zamudo na cilju. Sledi prevzem najetih avtomobilov, šoping in transfer do najete hiše v zaselku Eidkjosen.
Pod Middagsskarhaugen
17.3.2024
Pål, lastnik najete hiše, se oglasi kmalu po tistem, ko se razkomotimo. Postreže nam z nekaj nasveti in predlogi, kako lahko izkoristimo slabo vreme, ki je napovedano za naslednje dni. Pred nočjo se zapeljemo dobrih pet minut od doma in se zapodimo navkreber v med breze v pršič. Po dobrih 300 višincih z vzponom zaključimo, saj veter ne pojenja, pa tudi dneva je kmalu konec. Do avta vriskamo v pršiču in vetru. Večerja je zaslužena.
Finnlandsfjellet, 501 m
18.3.2024
Tudi drugi dan bivanja na severu ne prinese pretirano lepega vremena. Snežne nevihte in močan veter nas prisilijo k izbiri lahkotnejših ciljev. Na srečo smo nastanjeni nedaleč od nezahtevnih kucljev nasproti Tromsa.
Parkiramo pri otroškem vrtcu, ki se ni prav nič spremenil od našega zadnjega obiska. Otroci se še vedno igrajo na igrišču kljub slabemu vremenu. Mi pa tudi. Le na vršni planoti hriba odnehamo in priznamo premoč vetru. Razgledov nismo dočakali, spodobno smuko pa šele v spodnjem delu, ko nas veter ni silil nazaj v hrib.
Kosilo in hidracija zaslužena.
Fagerfjellet, 871 m
19.3.2024
Tretji dan si za cilj izberemo Fagerfjellet, dobrih 900 metrov visok, z ene strani kopast vrh, ki nam nudi precej varne razmere po vetrovnih in sneženih dneh. Skozi brezov gozd nas obliva pot, saj temperature niso prav zimske. Razmere se kmalu nad 300 višinskimi metri spremenijo v lepe zimske. Kljub temu ne dovolj hladno, da se Janez ne bi ofrišal v snegu.
Spust z vrha proti izhodišču je bil v tolikšni meri uživaški, da vzpon ponovimo. Smuka z razgledom na okoliške vrhove in fjorde pod nami je bila odlična vse do višine 300 metrov nad morjem, kjer se spet soočimo z odjugo.
Dan je rešen. Hidracija na poledenelem parkingu, nato pa kulinarično razvajanje za domačo mizo.
Steinskartinden, 817 m
20.3.2024
4. dan še vedno ne prinese kaj dosti sončnih žarkov, a nič za to. Zapeljemo se v osrčje otočja Kvaløya, kjer na enem izmed parkirišč pustimo avto in se zapodimo navkreber mimo testerja za lavinsko opremo. Spet z višino snežna odeja pridobiva na kvaliteti, tako nam tudi tokrat ni bil dovolj le en spust s sicer 817 metrov visokega vrha. Na obe strani najdemo nepopisane planjave pršiča, veselju kar ni bilo konca. Razgledi so nas očarali, kljub temu, da sonca ni bilo na spregled.
Storstolpan, 974 m
21.3.2024
Sprva je bil naš cilj Store Hollendaren, a nas razmere na izhodišču niso prepričale. Tako se zapeljemo naprej proti zahodu polotoka Kvaløy, na planoto med Rekvikom in Tromvikom. Začnemo v soncu in lahnem vetru, kmalu pa se prvo skrije za oblaki. Nad jezerom, ki ni dovolj zamrznjeno za varno prečenje, napredujemo v rahli difuzi. Vsake toliko se v daljavi pokaže sonce, od daleč pa spremljamo temne oblake, ki pokrajini dodajo še bolj dramatičen pridih.
Zgornji del je za razliko od spodnjega, odet v mehko belino, zato nam kljub mrazu ni odveč dodaten vzpon do drugega teka. Pod vrhom, na katerega se ne vzpenjamo, saj smo brez cepinov in derez, občudujemo od mrzlih vetrov in snega oblečene vrhove na jugovzhodu.
Po odlični smuki se zapeljemo še do peščene plaže v Rekviku, ki sicer izgleda precej zapuščena vasica.
Za piko na i po odlični večerji s hišne terase na nebu opazujemo še severni sij.
Storsteinesstinden, 1017 m
22.3.2024
Jutro pričnemo s praznovanjem Janezovega rojstnega dne, nato pa se zapeljemo v osrčje Kvaløye. Cilj dneva je bil dobrih 1000 metrov visok vrh Storsteinesstinden, ki sicer ponuja več različic pristopa, pa tudi smuka. Parkiramo, preden se prične potok iztekati v jezero Kattfjord (Kattfjordvatnet), prečimo potok in navkreber proti jezeru višje. Na strmini nad s snegom pokritim jezerom se svet postavi pokonci. Pod grebenom, ki pelje proti vrhu, sprva zastavimo nekoliko previsoko. Ko odsmučamo nazaj v konto, se z juga pod prečko zapeljejo trije turaši, ki potegnejo v prečko nekoliko nižje in lažje. Nadaljujemo za njimi do prepišnega vrha, kjer se ne zadržujemo prav dolgo.
Smuka v vršnem delu je bolj boj z vetrom, nižje pa postane uživaška tam, kjer se oko vsaj nekoliko privadi difuzne svetlobe.
Na cilju Janezu ušpičimo še zadnje presenečenje, ki je bilo sicer mišljeno za vrh, a so na srečo baloni ostali v avtu, saj jih na vrhu ne bi bilo možno napihniti.
Ullstinden, 1078 m
23.3.2024
Napoved je končno obetala nekaj sonca, zato je odločitev večer poprej hitro kazala v smer, da se lotimo ture, ki bo lepa razgledna, tako na Lyngenske Alpe na eni strani, kot tudi na otok Ringvassøya na severu.
V sončnem jutru se zapeljemo pod mestom Tromsø, nato pa do Snarbyeideta, kjer najdemo prostor na že na pol zapolnjenem parkirišču. Da je vrh oblegan, smo ugotovili že ob poprejšnjih obiskih teh hribov. Na srečo so flanke proti vrhu široke in prostrane, sosednji Svarthamartinden pa prav tako ponuja lep spust ali kombinacijo ture. Na slednjega zavijeta Uroš in Jaka, ostali pa na Ullstinden. Vršni del v smeri pod Svarthamartinden izkoristimo za ponoven vzpon oziroma spust, nato pa do podna vriskajoč.
Ob povratku se ustavimo še v mestu, kjer nabavimo nekaj spominkov, predvsem pa lepih spominov iz najstarejše pivnice v Tromsu. “You haven’t been to Tromsø if you haven’t visited Ølhallen” je zapisano na njihovi spletni strani. Nudijo pa kar 72 vrst različnih okusov piva. No, pa kozarci, v katere točijo okusne zvarke, so tudi krasnolepi 😉
Gorželvtinden, 1072 m
24.3.2024
Dokler nismo v vodničkih in na kartah našli vrha s tem imenom, si nihče od nas ni mislil, da tam daleč na severu uporabljajo tudi črko “ž”. Gorželvtinden (1072 metrov) se nahaja na severovzhodni strani Andersdalena, do tja pa pridemo po vožnji skozi Tromso in po tem, ko se zapeljemo na južno stran zamrznjenega Ramfjorda.
Turo začnemo ob kmetiji, kjer vrtno lopo krasijo štiri odrte lisice, nato pa skozi brezov gozd navkreber. Kmalu po tem, ko zapustimo gozdno mejo, se vreme začne spet spreminjati. Oblaki začnejo zakrivati najprej sosednje vrhove in razglede, na koncu pa še naš zastavljen cilj. Vrh nas pričaka v močnem vetru, tako, da se ne obotavljamo preveč pred spustom. Svojim predhodnikom lahko le zavidamo odlično vidljivost (med njimi tudi ekipi šestih Slovencev), saj sami vršni del odsmučamo bolj po jajcih.
Spodnji del le ponudi smučarske užitke. Pri avtu vseeno sledi zaslužena hidracija, ob povratku pa ogled arktične katedrale pred Tromsom.
Nordfjellet, 1000 m
25.3.2024
Če smo dan poprej gledali z Ullstindena proti Ringvassøyi, smo tokrat v sončnem jutru v obratni smeri pogledovali na že presmučan vrh. Na izhodišče se pripeljemo skozi Kvalsundtunel pod morjem, za izhodišče pa si tokrat izberemo točko nekoliko bolj vzhodno, kot pred leti, ko smo na poti proti vrhu prečili jezero Ringvatnet.
Na ničelni točki pričnemo v soncu, ki kljub temperaturam prizanese sveže pobeljenim hribom. Na grebenu proti vrhu se opremimo celo s srenači, saj je podlaga pod 15 centimetri puhca trda, mestoma ledena. Na vrhu se vreme spet zapre, tako, da ostanemo brez razgledov z vrha. Na srečo smo se jih naužili že na poti navkreber.
Po prvem spustu pse vprežemo še dvakrat, saj bi bilo škoda neporisane flanke pustiti kar tam. Na koncu zabeležimo skoraj 1500 višincev vzpona in spusta. Janez si pred hidracijo privošči še hladno kopel v Norveškem morju.
Slettinden, 1115 m
26.3.2024
Ker nam je v zbirki hribov manjkal še kakšen vrh, ki se vidi direktno iz naše terase, se na zadnjo turo odpravimo na polotok Malang, kjer v Sletti pričnemo z vzponom. Sprva skozi položen gozd, nato pa proti amfiteatru pod Slettinden. Še prej se srečamo s čredo karibujev, za katere nam ni jasno, ali so plašni ali igrivi. Vsekakor pa nam ponujajo lepe prizore.
Nekoliko višje se vreme spet počasi začne zapirati, veter pa se okrepi. Vršni del je precej trd in pokrit z nekaj klože, zato vzpon ni nič kaj prijeten. Kljub temu nas večina doseže vetroven vrh, kjer srečamo le dva Norvežana, ki sta pristopila z zahodne, nekoliko položnejše strani.
Smuka v vršnem strmejšem delu nekoliko z rezervo, nižje pa uživaško v pršiču.
Ob povratku se ustavimo še na kavi na kmetiji Tove’s Tradisjonsmat, kjer nas postreže prijazna oskrbnica.
Še preden pa se naša norveška pravljica 2024 zaključi, se spodobi, da se nam nočno nebo obarva v barve, ki jih doma nismo vajeni. Z Janezom se že tradicionalno zapeljeva na Kvaløyo, kjer je svetlobnega onesnaženja manj. Kljub polni luni, ki je osvetljevala nočno nebo, se je slednje obarvalo v odtenke, ki jih doma naše oči le redko vidijo.
Sommarøy
Preden se usedemo na letalo, nam po pakiranju in pospravljanju hiše ostane ravno še toliko časa, da se v sončnem in hladnem vremenu zapeljemo na skrajni zahod polotoka Kvaloja, do ribiške vasice Sommarøy.
Pod črto
Tromsø z okolico bo še naprej ostala destinacija za turno smuko, ki se je verjetno še lep čas ne bom naveličal. Mesto, ki ima vse, kar imajo veliki, ima poleg vsega v bližnji in daljni okolici nešteto hribov, takšnih in drugačnih, ki se jih da še kako izkoristiti za turno smučarske užitke v skoraj vsakem vremenu. Vožnja skozi pokrajino med fjordi in hribi te upočasni in te prisili, da odmisliš v kakšnem vrvežu živiš. Redka poseljenost da pokrajini poseben čar. Ničkolikokrat sem se ujel v razmišljanju kako neki živijo ljudje, ki so se naselili daleč od vseh, tik ob morju, ob fjordu, pod hribi … Lepo je.
Lepi bodo ostali tudi spomini, kljub temu, da nam je slabo vreme prvi dan prekrižalo načrte ob poizkusih pristajanja na vetrovnem letališču. Moji spomini bodo vezani predvsem na pet prijateljev, s katerimi sem preživel nepozabne trenutke. Narava tam na severu je dala piko na I celi dogodivščini. Višincev bi ob lepšem vremenu verjetno nabrali več, a tudi z 10000 smo povsem zadovoljni.
Tokrat smo uživali: Vojko, Janez, Uroš, Jaka, Timotej in pisec.
Za 11-dnevno dogodivščino je šlo tokrat iz denarnice okrog 1600 €.
Še bomo šli!
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!