Za Cmirom pod Begunjski vrh (Begunjska vratca)

Tiste spontane, na hitro dogovorjene ture so še vedno odlično uspele. Tako je bilo tudi z današnjo.

Škrlatica, Rokavi, Šplevta…

Silvo me v torek kontaktira in povpraša po planih za sredo. Na hitro se dogovoriva, da se ob šesti zjutraj dobiva v Mojstrani, nato pa v Vrata do Turkovega rovta, od koder potegneva proti Begunjskemu vrhu po dolini Za Cmirom.

Ideja je bila všeč tudi Juretu in Urošu, tako nas je že cela četica.

Od Turkovega rovta pa vse do nadmorske višine okrog 2000 metrov prenašamo smučke na hrbtu, saj je hoja po snegu, v katerega se z lahkoto naredi štapna, veliko lažja od vzpenjanja na smučkah. Snežna meja je sicer veliko nižje, na okrog 1200 metrov nad morjem.

Na poti srečamo še Dušana, ki nas prehiti po levi, njegov tempo pa je odgovarjal tudi Silvu. Precej pred nami sta na sedlu pod Begunjskim vrhom, zato se podata še na sam vrh, s katerega pa prismučata z ne preveč hvale kar se same smuke tiče. Zato tudi sami ne bezljamo na vrh.

Po kratkem debatnem krožku se z vetrovnega sedla uživaško v zavojih spustimo v smeri pristopa (okrog 10.30).

Glede na to, da je bilo zjutraj na Turkovem rovtu 8 stopinj nad ničlo, so bile razmere za spust presenetljivo dobre. Z eno besedo: odlične!

S sedla direktno v dolino Za Cmirom, nato pa po desni strani pod stenami, kjer nas pričaka odlična podlaga. Do najnižje ležečega jezika snega prismučamo brez prekinitve po levi strani gledano navzdol. Na približno 1200 metrov nad morjem smučke romajo na hrbet, mi pa z njimi na špancir do Triglavske bistrice, kjer opravimo prvo hidracijo.

Pod črto: lepa sreda z lepimi razgledi, ki obetajo še kar nekaj spomladanske užitne turne smuke.