Škrbina prednje Špranje

Če človek za vikend službuje to zgleda nekako tako, kot bi se cel svet delal norca iz njega. Še posebej v današnjih časih, ko vsa tehnologija dopušča sleherniku s svetom deliti svoje trenutke. In če so ti trenutki še nekje na soncu in snegu…je to dobitna kombinacija za še hujšo abstinenco. Rešitev je edino, da za prost ponedeljek najdeš cilj, ki bo imel sonce in kolikor toliko spodobno smučarijo. V tem sva si bila z Markom enotna.

Glede na vremensko napoved, na pot nisva odšla sredi noči, saj se razmere kaj dosti ne bodo spremenile. Tako sva v Jezerski dolini na izhodišču za kočo Corsi ob pol deveti zjutraj. Po že urezani špuri se podava po cesti proti Viški planini, kjer megla pridobiva na gostoti.

Nad prvimi bajtami je megla že tako gosta, da bi po vsej verjetnosti turo zaključila, če naju nebi vodila že urezana špura. Še za slednjo kar lep čas nisva vedela, ali naju pelje v pravo smer ali bova na koncu prišla do koče Corsi. Glede na informacije turnega kolega Gorana, da so v nedeljo smučali iz sedelca pod Škrbino, sva imela upanje, da greva v pravo smer. Kaj kmalu sva po markacijah ugotovila, da se vzpenjava po letni poti proti Škrbini.

Na višini 1860 metrov nad morjem pa se je zgodilo. Občutek kot v tistih starih časih, ko je stric iz soseščine prišel popravit televizor, ki je celo dopoldne kazal le meglo. Ko je stric (pri nas je bil to g. Ferdo) televizor odprl od zadaj, po njem stikal s čudnimi inštrumenti, se je navadno zgodil čudež. Televizor je spet kazal sliko. Še več…tudi šumenje je zamenjal zvok iz tiste velike lesene škatle. V hiši pa je bilo spet veselje. Tako je tudi nama zaigralo srce ob prizorih, ki so se odpirali okrog naju. Razlika je bila le v zvoku. Tu je vladala popolna tišina.

Na sedelcu pred dolinico si privoščiva počitek in malico, nato pa naprej v hladilnik in do Škrbine prednje Špranje.

S Škrbine je danes razgled le čez morje oblakov. Pripraviva se za smuk preden naju začne zebsti.

Smuka z vrha v dolinico in proti sončnemu sedelcu prav pestra. Mestoma zbit suh sneg, mestoma trd, grifig, za presenečenja pa poskrbijo skorjaste plošče.

Na sedelcu sva oba mnenja, da se nama prav nič ne mudi v megleno morje. Zlekneva se na suho travo, uživava v tišini in razgledih. Kaj kmalu naju premaga dremež. Zbudi naju hlad megle, ki se je dvignila vse do naju.

Ni druge, kot da se spet ogrejeva in počasi potegneva proti dolini. Smučarija tja do Viške planine pa poglavje zase. Zgornji “vidni” del terena se je še nekako dal zadovoljivo smučati, takoj, ko sva se spustila v meglo, pa je vse skupaj bolj podobno iskanju poti skozi mleko. Vidljivost skoraj nična, pomagala sva si s smučinami predhodnikov.

Nekako najdeva do planine, od tu pa po cesti nadaljujeva proti izhodišču. Iz vse te bele gmote se je le izcimilo še nekaj snežink, ki so okrancljale že tako pobeljene iglavce. Smučarija v vrhnjem delu ceste odlična. Precej nezvoženega pršiča si še privoščiva. Nižje, kjer je sonce včeraj pobožalo belino pa seveda skorja, skorjica, pod njo pa bela podlaga vseh sort. Le škrtalo ni na srečo.

Kljub temu, da sva večino ture opravila v megli in kljub temu, da smučarija ni bila za prste obliznit sva preživela zagotovo lepši dan kot bi ga med štirimi stenami.