Kredarica

Vsake toliko se že spodobi povohat pod Očaka.

Jutro v Krmi

Nad Žigovo idejo o turi na Kredarico sprva nisem bil prav posebej navdušen, saj sem računal, da bo štart v precej jutranjih oziroma nočnih urah. Po presenetljivi ideji, da bi s Krme štartala ob sedmih, se z lahkoto odločim. Pridruži se nama še Marek, gorski vodnik s Slovaške, ki sem ga bolj kot ne po naključju spoznal dan poprej v Savskih jamah na sankaški progi. Beseda je nanesla na turno smuko, za katero pa na dopustu v Mojstrani ni imel družbe. Glede na izkušenost, ga z Žigom povabiva zraven.

V Krmi se zahvaljujoč štirikolesnemu pogonu pripeljemo prav do Kovinarske koče, od tod pa na smučkah naprej v mrzlo zimsko pravljico. Sonce nas prvič obsveti in ogreje nad Zgornjo krmo, v Peklu pa je že pošteno vroče. Kljub temu sneg ne popusti, zato za udobnejši vzpon prav pridejo srenači. Nad Snežno konto je slišati “ventilatorje” na Kredarici. Tako ideja o sončenju pod Očakom s pivom v roki odpade. Pred vetrom se skrijemo v zavetje koče, kjer si privoščimo predah z malico in pivom, nato pa smuk v dolino. Družbo vremenarjem smo tokrat delali redki.

Pod vršno flanko zavijemo proti lepo speglani Snežni konti, nato pa v okviru pristopa navzdol do Ulic, kjer se držimo levo v Muravo in pod lovsko kočo do Zgornje krme. Pod Prgarco odvijemo desno s poti pod ostenja Draških vrhov, kjer lovimo trde speglane flanke, po katerih vijugajoč zbijamo višino. Na koncu ostane še smuk skozi zimsko pravljico do avta in hidracije.

Smuka je bila presenetljivo dobra, kljub temu, da v zgornjem delu sonce ni zmehčalo precej trdega snega. Tudi s skorjo ni bilo večjih problemov, za bonus pa v senci nad Zgornjo krmo ujamemo še nekaj prav užitnega suhca. Prav tako v hosti nad Krmo.

Uživali: Marek, Žiga in pisec.