Kotovo sedlo

Informacije, da je pod Jalovčevim ozebnikom še precej nepresmučanega nas trojico (Marko, Boštjan in moja malenkost) vleče proti Planici. Od tod na smučkah po mestoma poledeneli cesti mimo koče v Tamarju, nato pa naprej.

Jutro je obetalo prav lep dan.

Nad gozdno mejo proti Jalovcu

Jalovčev ozebnik

V gozdu nad kočo sneg lepo trd, višje se na trdi podlagi najde nekaj suhega, z višino pa se tudi ta poprh debeli. Ob videnem se nam usta kar razlezejo v nasmeh, a očitno prezgodaj.

Nekje pod Šitami se sneg začne spričo visokih temperatur spreminjati v vedno težjega. Za nameček se nam na psih pričnejo ustvarjati cokle. Vosek iz ruzaka sotrpina, ki ga srečamo tu spodaj, ublaži problematiko. Hvala še enkrat! 😉

Tamar

Pod ozebnikom

Pod ozebnikom skrenemo desno, kjer nas še zadnjič ta dan obsijejo sončni žarki. Vse tisto, kar je sledilo je bilo daleč od uradne meteorološke napovedi za ta del nekoristnega sveta.

Najprej so nebo prekrili temni oblaki, nato pa se nam z zahoda pripelje še snežna ploha. Tik pod sedlom padavine nekoliko pojenjajo. Sledi okrepčilo med katerim Boštjanu zaupava, da se naju z Markom na turah navadno drži najmanj megla in difuza. No, snežna ploha je bila danes kot bonus.

Ker ni kaj dosti kazalo, da se bo nebo odprlo nam ni preostalo drugega, kot da v razmerah kot so odsmučamo proti Tamarju.

Proti Kotovemu sedlu

Kotova špica

Proti Kotovemu sedlu

Difuzna svetloba in sneg, ki je nekje mehak, drugje trd, spet drugje skorjast, ne dopuščata prav sproščenega vijuganja. Od vrhnjega dela še najbolj uživamo na strmini pod Jalovcem, na to pa po levi strani plazišča, kjer se sneg še ni toliko preobrazil.

Na zadnjih strminah nad gozdno mejo je bela podlaga že tako počasna, da stegenske mišice po malem že jokajo od silnega zaviranja.

Skozi gozd po zdričani poti spet lepo leti, vse do doma v Tamarju, kjer z Vesno in Lizo, ki sta prismučali iz ozebnika opravimo analizo in hidracijo.

Ostane še smuk po tekaški do Planice.