Korenščica, ko se dela dan…
Spet tja gor, na Korenščico. Z Lukom že nekaj časa planirava fotografiranje nekje višje v zimski pravljici. Spremljava napoved, sam pa na predhodnih turah zbiram informacije kam bi se izplačalo. Po napovedih sodeč, naj bi se po deževni oziroma snežni noči s četrtka na petek narisalo lepo jutro.
Ob treh zjutraj v mestu še vedno dežuje. Kljub temu se odpraviva. Nekaj čez četrto sva na Pristavi, od tod pa naju pot pelje po svežem snegu proti Belski planini. Skoraj celo pot sneži, nekaj pred ciljem le poneha…in nekako se zdani. Na žalost tistega pričakovanega sončnega vzhoda ni bilo, pa vseeno se je naredilo lepo jutro.
V dolini gorijo še luči, ko se preoblačiva v zavetju pastirske koče na planini.
Proti vzhodu je še vse zabasano, med tem, ko se tam čez že pojavijo prve jutranje barve.
Julijci se sramežljivo skrivajo za oblaki…
Prizori se menjajo iz trenutka v trenutek. Veter odnese en oblak med tem, ko prinese drugega, drugačnega. Sonce tam nekje daleč doda še nekaj svoje barve…
Tisti največji pa se še vedno skriva, odkriva, pa spet skrije…
…med tem, ko oblaki tam gor rišejo umetnine, ki trajajo le trenutek.
Tista topla krogla se med tem počasi dviguje tam nekje za Struško.
Pokrajina zaživi v novih odtenkih.
Čez pobočje veter nosi oblake, meglice, vsake toliko pa nama nameni jasnino. Kamorkoli se obrneš doživiš iz trenutka v trenutek nov prizor.
Igra svetlobe, senc in vetra…
Družbo nama delajo ledeni “možici” .
Sprehodiva se še na drugo stran pobočja, proti severu. Veter nama vsake toliko vzame sapo, prizori prav tako.
Ura se počasi že preveša v dopoldne, ko se končno konkretno začne odpirati nebo.
Smrečje v svojih preoblekah končno dobi modro kuliso.
Naslednji moment smo spet pod oblakom in spet je vse drugače.
Luka vse to ne moti kaj dosti med njegovim “šihtom”.
…med tem, ko se nama odpirajo razgledi.
Ko se ti pred očmi nariše takle dan, se ti lahko samo smeji…
Toliko časa “tacava” tam okrog vrha, da so tu že prvi turaši. Po najini špuri privijuga Jure.
…in odvijuga naprej v perfekten dan.
In najlažje je pa počivat v takem ambientu 😉
Čas bo, da se podava v dolino…dokler je ponoči zapadel puhec še užiten. Ja, tisti puhec, s katerega se ne da narediti kepe 😉
Sledi smuka po že ustaljeni trasi. Novega pršiča je 20 cm, podlaga pod njim pa je prav tako mehka…recept za perfektno smučarijo.
Pod cesto se zgodba nadaljuje. Za razliko od prejšnje ture je tudi v spodnjem delu vijuganje skozi gozd uživaško, brez nadležne skorje. Sledi še spust po cesti do Doma Pristava, tam pa hidriranje in odličen ričet s klobaso.
Zaključek: bo držalo, da si lepšega darila kot je tak dan za Valentinovo človek skoraj ne more privoščiti. Vsaj jaz ne 😉
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!