Hruščanski vrh – Klek

Po včerajšnjem smučanju na primorsko stran s Kanina se mi zjutraj po pravici povedano ni dalo nikamor. Ampak, če sem si že budilko nastavil in če me je že zbudila…pa še Rožco in Hruščanski vrh vidim vsako jutro skozi okno…ja ni druge, gremo.

Z Ninom in Goranom se dobimo v Planini pod Golico, nato pa do Črnega potoka. Pri podrtiji, ki je bila nekoč karavla že lahko nataknemo smučke in gas navkreber. Sonce je danes na malem dopustu, tako so prizori spet malo drugačni.

To, da danes ni pripeke kot v zadnjih nekaj dneh, nam gre samo na roko, saj bo smuka zato toliko boljša. Tisti veliki tam čez pa nas spet špega.

Po kratki pavzi na Jeseniški planini nadaljujemo v smeri Kleka, pod njim pa pri smerokazu obrnemo levo proti Hruščanskemu vrhu. S tema dvema modelma se danes skupaj matramo.

Pogled na Klek z druge strani. Danes bi bila flanka še za peljat, v soncu zagotovo ne.

Nino in Rile štejeta hribe in flanke na eni strani…

…meni pa pogled uhaja na ono stran, čez mejo.  Flanke so lepo zalite, ne preveč zvožene, sonce pa danes še ni imelo posebnega vpliva.

Kmalu pribrcamo na vrh. Hruščanski vrh je v teh dneh nekoliko širši kot po navadi.

Razgledna klopca na vrhu že čaka.

Tam čez je edina Baba daleč naokrog, pa še ta je tako lepo zalita, da bi se ji z lahkoto reklo Dama.

Na klopci po malici usekamo še eno družinsko, nato pa na smuči.

Nino in Goran odvijugata po grebenu proti Kleku, mene pa potegne čez proti Medvedjemu dolu. Spustim se na Avstrijsko stran z grebena med Dovško Babo in osvojenim vrhom. Po prehodu čez vehte odlična podlaga, ravno prav strma. Sneg lepo drži, ravno prav odjenjan. Vriskaje odvijugam pod sedlo Rožca. Tam se ozrem na presmučano in spet vprežem pasjeke.

Med vzponom se lepo odpre razgled na opuščen plato pred Karavanškim predorom kjer sem naredil kar nekaj šihtov.

Na sedlu dohitim kompanjona in jima predlagam še vzpon na Klek. Pasjeki pod Alasko so se tačas že tako namočili, da so odstopili od smučk, zato zadnjih nekaj deset višincev opravim peš.

Na vrhu uživamo v razgledih in štejemo plazove z Golice. Tokrat je plaz potegnil tudi s polovice Krvavke.

Nato pa spust po grebenu proti vzhodu. Smučarija spet odlična. Sneg drži, gornja plast pa je ravno prav odjenjana. Napotimo se proti strmi flanki nad planino v upanju, da bo prav tako, kot z vrha. Pa smo se ušteli. Očitno je tistih nekaj sončnih žarkov, ki so prišli skozi oblake le ojužilo flanko. Nič za to. Na vrhu je bil čudovit razgled, odsmučati pa se je tudi dalo.

Pod kočo na planini sneg postane še težji, tako nam ostane le še plovba proti izhodišču. V Planini pod Golico se še okrepčamo in odžejamo v vikendu pri Ninotu, nato pa počasi v dolino.

Zaključek: kljub jutranji lenobi je bil lep dan…pa spet se je nabralo 1000 presmučanih višincev.