Hruščanski vrh – Klek

Dan potem je običajno lep, kot da se ni zgodilo nič, vse je tako, kot je bilo.

Z Danilom in Jakom štartamo z grabna, čez Bognarjov rovt, čez Mentn in proti Jeseniški planini. Na odprtem nas hladi veter, v zatišnih legah mečljemo cunje s sebe. Nad Jeseniško planino v beli pravljici zavijemo skozi s snegom ozaljšane smreke proti sedlu Rožca, nato pa po grebenu na Hruščanski vrh. S predvrha potegnemo v senco, po posušenem in večinoma še ne zvoženemu snegu uživaško odvijugamo proti planini Rožca pri sosedih. Sledi hidracija na toplem soncu in ponoven vzpon na sedlo, od koder potegnemo še na Klek. Na vrhu poleg ostalih srečamo še Miha in Gabra, ki se nam pridružita pri spustu s Kleka in Javorij. Uživaške zavoje sem in tja zmoti le nekaj skorjice, a ne preveč.

Dan je bil čudovit, razgledi fenomenalni, misli pa so uhajale k dnevu poprej, ko so gore vzele svoj davek. Prevelik, še posebej za en dan. In še odgovor na tisto vprašanje: Kaj jim je bilo treba tega, siliti tja v vertikale v razmerah, kakršne so?

Nekomu, ki nikoli ni doživel vsaj zgoraj opisanega dneva, ne bo jasno nikoli. Meni je jasno, da sta vsaj dva od njih do včeraj doživela in dosegla veliko več, kot bi marsikdo doživel v treh življenjih.

Dan na polno užili: Jaka, Danilo, pisec in pridružena člana Miha in Gaber.