Belska planina, 1682 m

Čez vikend ga je spet nasulo. Ravno prav. Šolarji imajo počitnice, pa naj še oni doživijo tisto pravo zimo z veliko snega. Po mestu so kupi nakidanega snega, po rokah žulji od lopate, v hrbtu pa tiste trapaste bolečine, ki jim še musklfiber ne moreš reči. Ja ni je boljše terapije kot it na sonce. V tem primeru na smučke in na sneg.

Na ponedeljkovo jutro so se vsi potencialni kandidati spuntali in ostali doma ali šli po opravkih. Zato se sam nabašem v mojo kantico in se zapeljem do Javorniškega rovta in naprej do ceste za Križevec. Tam someščan Peter s svojo najdražjo čaka, da bi šel s terencem proti Križevcu. Cesta je bila namreč zaparkirana. Ob tem mi ponudi prevoz, ki ga z veseljem sprejmem. Takoj, ko se vlečna služba odstrani s ceste štartamo. No, snega je le preveč, tako, da naredimo dobrih 200 metrov z avtom po cesti…naprej pa na smučeh in na krpljih. Sam nekoliko pospešim v mir in tišino…

Po cesti so še nekaj sto metrov naprej kolesnice traktorja, nakar tudi te izginejo. Razveselim se gazi, ki so jo naredili predhodniki s smučmi. Hoja je prijetna. Opazujem naravo, uživam v tišini. Sem in tja se že sliši petje ptic. Zima se bo počasi le poslovila…čeprav zimska pravljica okrog mene ne kaže na to.

Špura na mojo žalost na Križevcu pelje naprej po cesti v smeri Savskih jam. Ni druge, zavijem desno v celca.

Tempo se nekoliko upočasni, po par sto metrih se na precej zdelanih kožah pod smučkami začne delati cokla. Zadevo delno saniram s kosom sveče, namažem kužke in gas.

Na Pustem rovtu tokrat le ni odneslo vsega snega. Prvič v letošnji zimi. Mala Golica in Golica pa se spet muzata tam za oblaki, na katere danes nisem kaj preveč jezen, saj ustvarijo še bolj pestro nebo.

Lovska prižnica je danes tudi le del zimske pravljice…

Začuda me tokrat s Pustega rovta ne odganja veter, zato uživam v razgledih. Tja gor me nesejo noge…

Za planino se mi nasmeh razpotegne do ušes, ko ugledam smučino vrezano v globok sneg. Predhodniki so s Križevca zavili na Markeljnov rovt, nato pa sem gor. Ko stopim vanjo imam občutek, da so mi noge zbezljale. Razlika je očitna…

Med potjo po gazi upam, da so šli predhodniki v mojo smer. No, na žalost po par sto metrih ugotovim, da so šli proti Ptičjemu vrhu ali sedlu Kočna. Sam sem se pač namenil proti Belski planini…in tja jo mahnem.

Snežna odeja je tu še nekoliko debelejša. Skušam ujeti sled, ki se pozna še od sobote preden je padel zadnji sneg, vmes pa se sprašujem, kje hudiča se je zataknil Peter. No, na moje veselje me kmalu

dohiti in nekoliko razbremeni. Z veseljem mu prepustim rezanje špure.

No, pa se le lahko nekoliko bolj predam uživanju v razgledih. Mala Golica se le sramežljivo pokaže izpod kape…

Midva pa naprej proti soncu…

Pogled na pobočja nad cesto obetajo lepo smuko še v naslednjem mesecu. Tudi “smučišče” s Korenščice je po nekaj letih spet lepo zalito.

Razgledi pa…

Po razgledni cesti le prigaziva do pastirske koče na Belski planini ( Planina Svečica). Koča letos na žalost ni oskrbovana tako kot lani, ko je bil Mitja vesel vsakega obiskovalca. Če bi fovšija gorela…

Vrh Struške se spet skriva v meglicah in oblakih.

Pri koči se s Petrom okrepčava in pokramljava, nato pa se počasi spustiva po gazi nazaj. Po cesti voziva do pod Korenščice, kjer zavijeva levo v redek bukov gozd. Spet so vratca že postavljena 😉

Sonce je v zgornjem delu nekoliko ojužilo sicer prvovrstni pršič, tako, da je bilo vijuganje nekoliko oteženo. No to naju ni kaj dosti motilo. Vsak sva pač nekajkrat preizkusila kako globoko se vdre ob padcu…brez posledic.

Sneg je padal z jasnega…z vejevja nad nama, midva pa z užitkarskim tempov v vijugah proti dolini.

Smučava direktno proti cesti, ki pelje Za Mavro, od tod pa po cesti in kratki ravnini do ceste, ki pelje na Križevec. Po uhojeni gazi preostane le še smuk do avtomobilov nad Domom Pristava.

Ocena…hm, a je potrebno? 😉

Mislim da ne. Fotografije povedo, da je za nami še en lep dan.

Peter je med tem, ko se je “žival” matrala, ustvaril tale posnetek 😉