Jerebikovec, 1593 m …ponovno

Deset dni nazaj sem z veseljem spisal objavo o Jerebikovcu misleč, da je to zadnja letošnja objava o takšni količina puhca. Na moje veselje sem se zmotil.

Zadnjič se je vzpon na ta najvišji vrh na področju Mežakle vlekel dolge tri ure. Novega snega je bilo nekaj več kot danes, predvsem pa se je zavleklo jutranje gaženje navkreber. No, danes greva z Ninom taktično…nekoliko kasneje od doma. Že vnaprej sem bil hvaležen Juretu, Janezu in Maticu, saj sem vedel, da bodo šli tja gor že navsezgodaj…kar pomeni “avtocesto” do vrha. In poznalo se je. Ura hoje manj…

Zapeljeva se skozi Mojstrano mimo smučišča, ki je navsezgodaj kljub nočnemu sneženju odlično urejeno, po cesti proti Radovni. Nad Mlačco na spluženem parkirišču pustiva avto. Tokrat je parkirni prostor kar zaseden. Očitno dober glas o Jerebikovcu takoj po obilnem sneženju daleč nese. Par lopat snega odkidava in parkirava. Nato pa navkreber…

Špura je lepo uhojena, zato se nama ni treba posebej ubadati s tem. Sam se bolj posvetim ogledu “proge”. Vratca so ravno prav odprto postavljena, naklon je ravno pravi, podlaga pa odlična…

Že spodaj pri avtu sem upal, da bova tokrat z Jerebikovca imela lepši razgled kot zadnjič. Meglice so se dvigovale, kazalo se je modro nebo. Na razgledni točki nad smučiščem pa tole…

Višje nad vstopom v grapo, ki vodi proti smučišču v Mojstrani srečava tiste jutranje. Dva navdušenca nad pršičem s spremljevalko. Onadva najprej kot mlada kozlička opazujeta grapo, nato pa jo suvereno odfurata. No, spremljevalka se javi, da gre  nad Mlačco po avto. Pošteno.

Nekoliko višje spet srečam uživače. Četverica, od teh poznam Mareta (m´re) in Igorja…imajo srečo, da jim ušesa bremzajo nasmehe. Uživajo v pršiču. Po kratki debati se pokadi za njimi, sam pa uživam ob pogledu v modro nebo skozi “vratca”.

Nino med tem potegne naprej, jaz pa v svojem tempu uživam v tišini in lepotah. Tokrat se Jerebikovec, končni cilj, vsaj vidi.

Po cesti mimo Tilčevega rovta se še zadnjič pokažejo Karavanke z modrim ozadjem.

Vmes me kliče Jure, da se mu mudi domov in da je Janeza in Matica pustil uživati v zgornjem delu Jerebikovca. Prav na cesti pod zadnjim vzponom se srečamo.  Janez še enkrat potegne do vrha, Maticevi psi pa so se spuntali, tako ostane spodaj na cesti.

Dobro uro smo prepozno na vrhu, da bi ujeli Triglav in ostalo kamenje tam gor v soncu.

Tudi pogled proti Krmi zastira nizka oblačnost in megla…

Februar, mi pa stojimo tako visoko, da gledamo čez streho bivaka na vrhu Jerebikovca. Juhu, še bomo smučal 😉

Na vrhu nas je kar naenkrat cel ograbek. Za Janezom na vrh pride še Borči s kolegom. Ja, bi že oštarija zgledno laufala na vrhu… 😉

Po okrepčilu in jamranju tam gor se pripravimo na matranje navzdol. Seveda najprej preverimo, da nam kdo ne moti frekvence, nato pa se pogumno podamo med “kole”. Lepo odprta proga nam tudi tokrat ne dela težav in tja do ceste nas je spet eno samo vriskanje, pršiča pa spet do ušes.

Spodaj na cestu se poigravam z mislijo, da bi šli še enkrat do vrha. No, tej zamisli odločno nasprotuje Nino. Mu pač ni v planu 😉

Nižje spodaj nas čaka Matic, ki za ogrevanje trenira skoke…

Po zaključku prve serije Matičevih skokov se odpeljemo mimo Tilčevega rovta po cesti proti spomeniku.

Med smrečjem malo pred spomenikom srečamo dve brhki deklini…ena na smučeh, druga na krpljih. No, takrat po tihem že bentim čez Ninota in njegov dnevni plan. Pa se dec sploh zaveda, da se deklinam lahko kaj pripeti tam gor v višavah brez družbe? 😉

Nič…gremo naprej. Vmesni čas nam dopušča kratek postanek in zbor pri spomeniku, nato pa druga polovica tekme. Frekvenca ni motena, pršiča je dovolj…tako da vsak po svojem “kanalu” uživamo do podna.

Janez vmes še preizkusi trdoto “količkov”. Na srečo zanj brez večjih posledic, les tam gor pa je utrpel manjšo škodo.

Nekaj minut pred poldnevom smo že v avtu in na poti na Dovje. Prvi cilj je Hram pri Aljažu. Očitno smo še prezgodaj, saj so vrata še zaklenjena. Odpeljemo se do oštarije Hiša Pr’ Katr’ na odlično pivo (priporočam!). V prijetnem ambijentu si privoščimo daljšo analizo ture.

Končna ocena: čeprav nam je jasnina neba tokrat na vrhu spet ušla (no, vsaj meni, predhodnikom ne…), je bila to spet ena tistih tur, zaradi katerih počasi postaneš odvisnež…

Še bomo šli!