Mrežce
Jutro ni kaj prida obetalo. Po napovedih, ki sem jih nazadnje prebiral, naj bi bil četrtek suh. Poleg informacije, da je cesta do spomenika splužena je bilo to dovolj za izbiro turce. Optimistično se dokaj pozno zapeljem mimo planine Javornik proti spomeniku, saj naj bi bilo parkirišče še dokaj neočiščeno. A glej ga zlomka…tam sameva le Jožetov terenec.
Hitro se opremim in nekaj pred deveto potegnem po že uhojeni špuri proti Blejski koči.
Na planini so sledi predhodnikov zabrisane. Spet je tu veter gospodar. Na najbolj strmem delu pašnika pod kočo dobesedno pretečem strahospoštovanja vredno kložo. Na planini zavija okrog vogalov, zato stopim v kočo k Jožetu na kavo.
Med kramljanjem v koči se tudi veter umiri. Nadaljujem proti Mrežcam v dokaj črnobeli svet.
Višje ko grem več je barv. Nad mano se počasi trgajo oblaki in vse več je jasnine. Ko stopim iz macesnovega gozda je kulisa vedno lepša. Moja špura dobiva precej slalomsko obliko. Le kaj so si mislili tisti za mano. Razlog so bili seveda razgledi in pa viharniki, ki so tu še posebej lepi.
Nad Triglavom, ki je tokrat cel čas pod oblaki in Kredarico že kroži helikopter. Upam, da zaradi oskrbe in ne kakršnekoli intervencije.
Pod vrhom še nekaj zimske idile…
Vrh tokrat brez vetra, zato se mi kaj dosti ne mudi v dolino. Po skoraj uri pride za mano še 7 smučarjev v manjših skupinicah. Med tem uživam v razgledih.
Viševnik, od koder se slišijo glasovi pohodnikov, smučarjev, Mali in Veliki Draški vrh…
…in mogočne stene Rjavine.
Tja čez Krmo kucljev ni ne konca ne kraja.
Na oni strani nad Karavankami se še vlečejo oblaki.
K Jožetu na Lipanco pa le posije.
Preden sonce dobi svojo moč potegnem navzdol. Novega snega je v zgornjem delu ravno prav, da je smučanje še dovolj hitro. Tako dobre smuke z vrha Mrežc že dolgo ni bilo.
Glede na to, da je planina precej spihana in kložasta, odsmučam naravnost skozi gozd proti zgornji cesti. Smuka med macesni je uživaška. Pršiča je ravno prav. Nižje se zavoljo močnega sonca kaj hitro preobraža v južnjaka, a to ne moti kaj preveč.
Večkrat se ustavim, občudujem…
Na cesto pridem z usti do ušes. Še nekaj minut poganjanja do špure, ki me pripelje do avta.
Na parkirišču me čaka lepo ohlajen…pa sonce je tudi že posijalo tja.
Z vrha sem opazoval planino Javornik. Ob povratku se ustavim še tam. Lepo urejene tekaške proge danes vključujejo tudi solarij in pa razglede…
Pa je šel…
…še en lep dan mimo.
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!