Jezerski stog, 2040 m
Zadnji dan pred napovedanim slabim vremenom me spet potegne proti Bohinju. Zjutraj je jezero še pod megleno pokrovko, takoj nad Staro Fužino pa je teta, ki pobira po deset ojrotou že na sončku. Še vedno sicer roke tišči v rokave volnene jope in se ne da prepričati o kakršnemkoli popustu za cestnino 😉 Prav, plačam, na armaturo vržem listek k tistemu od sobote, teta pa spusti štrik na katerih so zastavice podobne tistim tibetanskim…samo da so te cestarske 😉 Skoraj prazen parking na Planini Blato…juhej po lovski stezi do Planine Krstenica…Kravji bal v Bohinju je že mimo, živina je v dolini, planina pa počiva v miru in tišini. Pravi balzam za ušesa in oči. Kar hodim od enega do drugega pastirskega stanu. Vsak je po svoje zanimiv, lep in vsak pripoveduje svojo zgodbo…
Nekaterih je prav škoda…
…škoda toliko, da so še vedno pod ključem 😉
Veter vsake toliko potegne okrog vogala in planino čisto potiho preplavi zvok kravjega zvonca…v spomin na poletne dni…
…vode, tiste čiste, od katere se človek res napije, pa kar ne zmanjka.
Ker sem se namenil višje počasi zapustim planino. Na poti občudujem razgled na Ograde, dom številnih gamsov…
…pogled pa mi še vedno uhaja proti planini.
Lepa nemarkirana pot, ki zagotavlja še več miru, me popelje med Malim Stogom in Ogradi do Planine Jezerca. Med potjo se odpre pogled proti cilju…
Na Planini Jezerce zadiši po gozdnih jagodah. Grem za nosom do jagodičevja med skalami na obronku planine. Jagod nikjer, diši pa k pr norcih. Pavza…s široko razprtimi nosnicami 🙂
Steza se z opuščene planine povzpne proti Jezerskemu prevalu. Kratek vzpon s čudovitimi razgledi. Na eni strani proti Spodnjim bohinjskim goram, nad mano Prevalski Stog, levo razgled proti Škednjevcu in Debelemu vrhu… Jezersko sedlo ponudi čudovite jesenske barve…
…ko pa stopim na sam vrh prevala, me skoraj vrže na rit. Iz ust se mi razpotegne glasen WAAAU. Razgled na očaka se odpre kot v gledališču, ko se dvigne zavesa…
Obrnem se proti vrhu Stoga in uživam v razgledih na vse strani.
Vrh si očitno danes lastim sam…in nekaj ovenelih lepotic..
Nad vrh Triglava se že pripelje predhodnica belih gmot, ki naj bi v naslednjih dneh prinesle tisto belino, po kateri bomo tja do maja (upam) spet uživali.
Severnik je na vrhu vse močnejši, zato se odpravim v dolino. Na Planini Krstenica me kar samo potegne na zadnjo plat…kar nekaj mi govori, da bo tole zadnje letošnje poležavanje na travi.
Ko je piksna radlerja prazna se spustim proti izhodišču. Vmes ujamem še nekaj jesenskih barv…
Kombinacije prav spominjajo na švedsko zastavo…No, o Švedski bo tudi tule še govora 😉
Ko tole pišem se je izkazalo, da je bilo včerajšnje poležavanje v travi zadetek v polno. Vremenarji niso zgrešili z napovedjo o prvem snegu.
In še zaključek: četrtki v hribih so tko NOBL 😉
No, čeravno se ne bo dalo poležavat, bo pa pogled v daljavo še bolj čist in predvsem miren in tih v teh jesenskih dneh proti zimi….