Planina Ovčarija

Spet je tu april. Bela barva se po dolinah umika zeleni med tem, ko se tam gor šele pričenja pomlad. Spet se nabere stara druščina in hop na Ovčarijo v Smodlakov brlog. Že teden pred samim odhodom opravimo ogledno turo, ki je seveda bolj podobna oskrbi koče za naslednji vikend.

Sam jo potegnem s planine Blato že v sredo čez dan. V popoldanski pripeki prispem na planino, kasneje se pridruži še Stojan. Pred nočjo še nekaj fotk, nato pa v brlog. Že v trdi temi se nama pridruži še Janez F.

Precej pred zajtrkom naslednjega dne se jutro prične s predstavo. Tisti najvišji nadzorujejo rajon…

…med tem, ko pod njimi tisti najbolj zagnani čuvajo svoj teren.

Seveda se pod macesni, ki se prebujajo v pomladi, odvija prava modna revija.

Brez šopirjenja in dokazovanja moči tudi tokrat ni šlo.

Pa tudi brez petja ne.

Po zajtrku jo Janez F. potegne proti Mali Tičarici, midva s Stojanom pa proti Kanjavcu.

Rumena krogla tam zgoraj je že zarana sneg preobrazila v bolj ali manj vodeno težko gmoto, tako je hoja postajala vse bolj počasna. Stojan zaradi tehničnih težav pod Tičarico obrne proti koči, sam pa nadaljujem v zastavljeni smeri.

V uživaškem tempu grem proti Kopici…vseskozi opazovan…

…od gospodarjev.

Pod Kopico se sneg že lepi na premočene cucke pod smučmi, razgledi pa so še vseeno lepi.

Pogled proti Kanjavcu tam daleč in pa moker sneg pod nogami me prepričata, da si izberem bližji cilj.

Na greben za Kopico jo mahnem.

Presušena trava na vrhu grebena rit dobesedno povleče nase…no, ne samo rit. Tudi hrbet se razkomoti na od sonca ogreti zemlji. Dremež na soncu je samo po sebi umeven. Pred tem še pogled na dolino Triglavskih jezer…

…in nad njo.

Po dremežu pospravim osušene pse in odsmučam v dolino v smeri Dednega polja.

Da nebi bila tura prekratka si spet nadenem pse in lovim višino za povratek na planino Ovčarija.

Ob prihodu k začasnemu domu se srečamo s preostalo ekipo, ki si je prav tako četrtek vzela na počasi. Janez, Nino, Milan in Johan so tu. Kramljanje na sončku, hidracija, nato pa pozno kosilo in nadaljevanje reševanja sveta v koči.

Jutro nam na žalost postreže z oblačnostjo, meglo in dežjem. Ostanemo pri reševanju sveta za mizo v brlogu. Kaj dosti nam ne fali, saj se obrestuje oskrba koče izpred slabega tedna. Nino in Johan ne najdeta smisla v reševanju sveta za mizo, zato jo v popoldanskih urah potegneta v dolino. Za mizo vztrajamo štirje…do naslednjega dne, ko se za odhod odloči še Milan.

Proti večeru se barve spet vrnejo. Najprej sramežljivo…

…potem pa vse bolj in bolj.

Preden tam gor ugasnejo luči se pojavijo najlepše barve.

Po napovedih naj bi bilo nedeljsko jutro jasno. Ob štirih zjutraj je bilo še brez oblačka…preden so se ruševci pojavili na megleni sceni. Nič hudega, pač predstava z drugačno kuliso, pa še vedno hudo zanimiva, pristna, naravna…z vsemi elementi drame in komedije obenem.

Po predstavi sledi zajtrk in pa nekaj besed o vremenarjih…

V megleno jutro se podamo v že znani smeri. Glede na vidljivost in oblake, ki se podijo nad nami, si kaj kmalu izbijemo iz glave idejo o Kanjavcu, čeprav je sneg lepo pomrznil. A čas nam nekako ni dopuščal, verjetno pa se nam je tudi kanček lenobe zalezel tja v kosti.

Potegnemo proti Mali Tičarici. Na nekaterih mestih že iščemo zasnežene prehode, saj sta dva deževna dneva pustila svoje posledice.

Kaj kmalu dosežemo višino, s katere nam je jasno, da bomo turo zaključili na grebenu pod vrhom, saj je sam vrh že kopen.

Tisti zgoraj nas le počastijo z nekaj razgledi.

Odsmučamo nazaj v meglo…

Prvi del spusta zaključimo pri brlogu, kjer opravimo še s čiščenjem le tega in kratko hidracijo, nato pa naprej preko Dednega polja, Planine pri Jezeru do Planine Blato, kjer nas čakajo prevozna sredstva.

Odklop zaključimo v eni od oštarij tam spodaj z jasnim ciljem…ponoviti vsaj tako lep podaljšan vikend…čim večkrat!