Planina Ovčarija in okolica

Že pol sezone sem kar nekako čakal, da pride dan, ko se spravimo na odklop v Fužinske planine. Navadno pobegnem tja gor jeseni, ko so planine že skoraj prazne, ko ni več toliko pohodnikov, ko so planinske koče že zaprte in ko se macesni obarvajo v tisto zlato rumeno. In te zlato rumene je tu na pretek.

Pozimi sem do sedaj zahajal le na Planino v Lazu, od tam pa na okoliške hribe na smučarske ture. Zato sem bil še toliko bolj vesel Janezovega povabila na planino Ovčarija.

V četrtek dopoldne se z Janezom in Tomažem zapeljemo do Planine Blato, tam pustimo avtomobile in natovorimo ruzake z opremo, hrano in pijačo za nekaj dni. Po slabe pol ure hoje po kopnem pridemo do prvega snega. Od tod na smučkah preko Planine Jezero in Dednega polja na Ovčarijo. Raztovarjanje ruzakov v brlogu in kratka pavza.

Četrtek: Planina Ovčarija – Mala Tičarica

Dan bo še dolg pa tudi vreme ni tako kislo, kot so napovedali. Zato se spustimo čez planino in proti Štapcam.

Pogled se nam odpre v dolino Triglavskih jezer…

Pod nadzorom gamsov se usmerimo proti Mali Tičarici. Pobočje proti Štapcam je lepo zalito. Višje ko gremo, lepši so razgledi, čeprav se oblaki podijo.

Z vrha se nam lepo odpre pogled proti domu pri Triglavskih jezerih.

Še skupinska, nato pa smuk v dolino.

Sneg je bil letnemu času primeren. Vrhnji del mehak, a ne preveč, pod njim pa lepo utrjena podlaga.

Smučarija po flanki proti Štapcam kjer smo gor grede opazovali gamse se je izkazala za odlično.

Spust nadaljujemo čez kuclje in dolinice med macesni proti Ovčariji.

Še kratek vzpon proti koči, nato pa na zasluženo hidriranje na razgledno skalo nad brlogom.

Sonce se poslovi tam daleč za Krnom…

Zvečer se nam pridružita še Janez in Miro. Razvije se luštna debata, ki se zavleče pozno v noč.

Petek: Planina Ovčarija – Mala Zelnarica – Zadnji Vogel – Planina Ovčarija

Jutro se zame prične precej pred sončnim vzhodom. Namenil sem si ogledati jutranjo matinejo. Nekateri fuzbal, drugi formulo, meni je pač bolj zanimiva predstava rušovcev ob sončnem vzhodu.

Ko prvi sončni žarki obarvajo nebo in pokrajino imajo ruševci že nekaj rund dokazovanja za sabo.

Gruljenje in pihanje lepotcev odmeva po celi planini. S šopirjenjem in tekanjem sem in tja pa eden drugega izzivajo k boju.

Ko sonce že konkretno pridobi na moči gredo lepotci po svoje, jaz pa tudi…na zajtrk v kočo, nato pa na turo. Hribi kar vabijo…

Preko planine se zopet odpravimo v smeri Štapc nato pa desno pod Malo Tičarico. Jutro je ogreto za kratke rokave.

Razgledi popolni.

Pod Malo Tičarico se nam odpre razgled proti Kopici.

Velika Tičarica je s te strani spet drugačna.

Okrog nas pa…kilometri miru.

Lepot se človek kar ne more nagledati.

Za Kopico v uživaškem tempu nadaljujemo po dolini med Zadnjim Voglom in Malo Zelnarico.

Vrh je prijazen do naz. V brezvetrju uživamo v razgledih in okrepčilu.

Poleg našega vrha je tu Mala Zelnarica na eni strani…

…na drugi strani Poprovec, za njim Kanjavec…

…za našimi hrbti pa dolina Triglavskih jezer, Prehodavci.

Pred spustom še skupinska.

Precej mehak sneg nam ne vzame veselja do smučarije. Naklonina proti dolini pod Zadnjim Voglom je pravšnja za uživaško vijuganje tudi v nekoliko težjem snegu.

V dolini ponovno vprežemo premočene pse in se podamo navkreber. Pogled nam uhaja tja čez Vratca.

Pobočje pod Zadnjim Voglom je še pomrznjeno, srenači pridejo prav.

Po kratkem vzponu smo na grebenu od koder nadaljujemo proti vrhu.

Nazadnje, ko sem bil tu gor smo imeli razgled vse do morja. Tokrat se oblaki podijo po nebu in ustvarjajo svoje umetnije.

Po kratki pavzi spust v smeri proti dolinam za Kopico, pod Tičaricam…

Nekje še ujamemo trdo podlago, sem in tja nas čaka skorja, na prisojnih legah pa mehak sneg.

Popoldne smo spet pred brlogom. Uživanje na sončku med analizo ture 😉

Popoldne se nam pridružita še Stojan in Nino, ki gresta za ogrevanje na Malo Tičarico, Tomaž, Miro in Janez pa se proti večeru poslovijo.

Zvečer se nam pridružijo še Jure, Janez F. in Matic. Spet je se večer potegne pozno v noč.

Sobota: Planina Ovčarija – Mala Zelnarica – Planina Ovčarija

Napovedi za soboto niso bile kaj obetajoče, pa vendar smo se prebudili v lep dan, ki je zdržal do poznega popoldneva. Potegnemo spet pod v smeri Štapc, pod Tičaricami in za Kopico.

Očitno smo vseskozi opazovani. Gams nad nami se prav umirjeno sonči.

Mi pa v uživaškem tempu na lepše.

“Ta hitra” četverica že na začetku pospeši tempo, tako da jih proti vrhu opazujemo od daleč.

Razgledi so vsak dan drugačni.

Na vrhu se spet srečamo.

Četverica odsmuča flanko obrnjeno proti vzhodu, nato pa nadaljujejo proti Zadnjemu Voglu.

Naša trojka na vrhu ob razgledih počaka še rezultat hokejske tekme med Slovenijo in Avstrijo.

Veseli hokejske zmage odsmučamo v smeri pristopa. Smučarija kljub južnemu snegu odlična.

Velika Tičarica s testrani izgleda prav mogočna.

Po ustaljeni poti odsmučamo proti brlogu. Sledi uživanje na razgledni skali, hidracija, analiza, pozno kosilo z ekipo, ki je izbrala nekoliko daljšo turo. Po Zadnjem Voglu so odsmučali še Kopico.

Pred dežjem se skrijemo v brlog, ko pa gre sonce spat se dež zopet umakne.

Nedelja: Planina Ovčarija – Planina Blato

Na žalost so se uresničile napovedi meteorologov. Jutro je bilo še obsijano s soncem, nato pa se je od severovzhoda nebo začelo zapirati.

Preostalo nam je le še pospravljanje brloga in odhod v dolino…od tam pa kosilo v Srednjo vas, nato pa vsak v svoj konec…tako kot ruševci. Do naslednjič.

Včasih se tu v dolini sprašujem kaj me vleče tja gor, med tiste macesne, v tista prostranstva, v tisti mir. Ko sem tam mi je jasno zakaj sem tam, zakaj moram tja…opisovati pa nima smisla. Je treba it in probat.

Upam, da čim prej spet.