Planina Ovčarija 2024

Red je in spodobi se, da gre tradicija naprej.

---

Od leta 2014 na ta blog beležim vtise iz Smodlakovega brloga in okolice. Dokler bodo doživetja tako pozitivna, ne vidim razloga, da vtisov ne bi zapisal in opremil s fotkami.

Zima do sredine aprila ni bila kaj posebno radodarna s snegom, zato so tudi višja nadstropja skromno zasnežena. Za nekaj zimske idile so poskrbele snežne padavine nekaj dni pred našim odhodom v brlog, ki so vsaj za silo pokrile puščavski pesek od preteklih padavin.. Kljub temu smo smuči na ramenih nosili do lese pod Planino Jezero. Hoja po nedotaknjeni belini do brloga na petkovo dopoldne je pravi balzam da dušo.

Po kratkem okrepčilu na planini Ovčarija nadaljujemo še na Malo Tičarico. Na spodnji planini je snega le toliko, da nekako še najdemo prehode v smeri Štapc, na strmini od Štapc proti vrhu pa nas skrbi, kje bomo sploh smučali. Na srečo je vzhodna flanka lepo zasnežena in ponudi odlično smuko.

Sobotno jutro se koplje v soncu, razgledi so enkratni, bolj ko se dan preveša v popoldne, pa se okrog nas podijo oblaki. Nekateri tisti okrasni, nekateri v daljavi pa prav temni in grozeči, kar pokrajini da še nekaj dinamike. Tako vzpon proti Zadnjemu Voglu mine ob občudovanju hribov blizu in daleč naokrog. Na vrhu se nam odrpe razgled na Jalovec, Razor, Triglav, Kanjavec…

Smuka z vrha odlična vse do nadmorske višine 1800 metrov, kjer počasi zmanjka dovolj debele snežne odeje za brezskrbno smuko. Sledi nekaj pešačenja in vzpon nazaj do brloga, kjer naz Janez, tako kot dan poprej, že čaka s kosilom z žara.

V nedeljo se Urban in Janez F. še enkrat odpravita do Male Tičarice, nato pa pospravimo brlog in v dolino, saj me čaka še nočna izmena.

Tako kot vedno, smo tudi tokrat v večerih za obloženo mizo rešili kar nekaj sveta. Ob tem smo tokrat uživali: Janez A., Janez F., Urban in pisec.