Slatnik, Šavnik, Kobla
Z Markom že skoraj tradicionalno za prvo skupno turo v sezoni izbereva meglen dan. Tako je bilo tudi tokrat. Na priporočilo Žige in Uroša, ki sta dan poprej pohvalila razmere se tudi sama podava z enim avtom do Soriške planine, enega pa pustiva na spodnji postaji opuščenega smučišča Kobla.
Na Soriški je slika precej drugačna kot spodaj v Bohinjskem kotu. Sneženo, zasneženo in obetajoče hladno.
Po špuri žičnice se podava čez ne preveč oblegano smučišče, nato na sedlo med Lajnarjem in Slatnikom. Spihan vrh zapustiva v smeri stare vojašnice, ki sva jo v megli le slutila, končni cilj najine prve etape pa je severozahodni vrh Slatnika.
Veter in megla pustita posledice v naravi…premični in nepremični.
Po prvi osvoboditvi psov odvijugava proti rovtu pod Šavnikom. Sprva trda podlaga, v srednjem delu najdeva nekaj mehke klože, ki pa spričo slabe vidljivosti ne nudi prvovrstnih užitkov. Nižje, kjer so “vratca” postavljena bolj na gosto pa naju čaka tja do kolena visoka mehka in suha podlaga, po kateri se je dalo uživaško vijugati. Seveda ni šlo niti brez vratolomij.
Na rovtu spet vpreževa pse in se podava v zimsko pravljico proti Šavniku.
Kaj drugega kot megle na vrhu Šavnika nisva niti pričakovala, niti ni bilo v planu, saj bi s tem nekako prekinila tradicijo. Torej, meglen vrh Nr. 2.
Na Šavniku spet osvobodiva pse in jih dava počivat v ruzake, nato pa spust proti stari družinski progi smučišča Kobla. Prvih nekaj metrov uživaško vijuganje zmoti le slaba vidljivost, ki se je bova slej ko prej med takimi tradicionalnimi turami navadila in ustrezno temu prilagodila. Nato sledi vstop v “bukovno”, kjer se megla razkadi, snežna podlaga pa nama ponudi uživaško vijuganje med ravno prav postavljenimi “količki”.
Spodaj na družinski progi je pravšnje zavetje za kratko okrepčilo…in poziranje z novo šminko.
Nadaljujeva mimo koče, za katero sva bila oba enakega mnenja, da bi pasalo, če bi se z njenega dimnika kadilo…hladilnik pa bi bil seveda ustrezno napolnjen.
Mimo koče nadaljujeva proti vrhu nekdanjega smučišča Kobla. Višje kot greva, bolj nama je všeč snežna podlaga. Preden osvojiva še tretji megleni vrh ob špuri najdeva še Žigovo kapo, ki jo je očitno izgubil dan poprej. Gotovo jo bo vesel, tako, kot midva njegovega odličnega predloga za turo.
Na zadnji postaji žičnice si ogledava še notranjost komandne sobe, kjer lep vroč koledar še vedno šteje dneve daljnega leta 2009. Kaj dolgo se nisva zadrževala na prepišnem in meglenem vrhu, le toliko, da sva družno ugotovila, da bova imela lepšo smučarijo po smeri pristopa kot pa po klasiki po smučišču, saj je bilo slednje spihano, trdo in skorjasto. Usmeriva se na družinsko progo, in uživava sprva po puhcu, nižje na podlagi z nekaj skorje, nato pa po “naravno” urejenem smučišču vse do Bohinjske bistrice, oziroma spodnje postaje smučišča, kjer naju čaka avto.
Preostalo nama je le še to, da sva se odpeljala na Soriško planino po parkiran avto. Vse skupaj sva “nabrala” 950 višincev navzgor in 1750 višincev navzdol, kar sploh ni slaba bera za meglen in oblačen dan. Vse te statistične podatke sva ugotavljala med tem, ko sva hidrirala v koči pod smučiščem.
Če prištejeva še zimsko pravljico in fajn debato lahko pod črto zapiševa, da je bil dan čudovito sončen.
Še takih!
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!