Korenščica

Korenščica in pobočja Struške navadno postrežeta s čudovitimi razgledi. Že na poti proti Svačci (Belski planini) se oziram proti Golici, čez Pusti rovt pa kot po navadi snega ni, saj ga je spet odnesel veter.

Zimska pravljica se prične kmalu nad Pristavo, cesta splužena in zratrakirana, a ker sem bil sam, nisem tvegal vkopavanja rdečega Tepca v sneg, verig pa tudi nisem imel s sabo.

Predhodniki so smučali tudi s Struške, ki je sicer spihana, pa vendar se verjetno najdejo lepi prehodi do pastirske koče na planini. Sam se podam na Korenščico, saj sem od doma krenil dokaj pozno, od tam pa direktno proti cesti od koder pri suhem macesnu spet zapustim cesto in odvijugam med bukovno do ceste, ki pelje Za Mavro.

S Korenščice en sam užitek po tistem, ko prečim ruševje na vrhu. Pod cesto ravno tako, le nad spodnjo cesto bi se lahko še kak centimeter belega našlo za brezskrbne zavoje. Preostanek poti še smuk po cesti, kjer na parih mestih zaškrta pod smučko in kliče po servisu Kofler sport.

Kot zanimivost: pod cesto, ki preči zaraščeno plazino s Korenščice, je lepo vidna sveža plazovina. Previdnost ni odveč!

O današnjih razgledih, čeprav brez sonca, govorijo fotke same.