Belska planina, Španov vrh

Po statistiki so ponedeljki najboljši v hribih, statistika pa v nekaterih primerih sploh ne laže.

Matija

Zavoljo vetrovne napovedi, nas je zjutraj še nekoliko skrbelo, a takoj, ko smo se zapeljali po cesti nad mestom, nam je bilo jasno, da bo verjetno snega več, kot vetra.

Z nekaj podrsavanja po zasneženi cesti parkiramo v Savskih jamah, od tod pa po zamedeni sankaški progi proti Markljevemu rovtu, kjer v zgornji polovici planine le nekoliko popiha. Višje spet zatišje, le po cesti proti Belski planini naletimo na nekaj zastrug. Debelina svežega snega se z višino lepo viša, naše cunje pa so tudi na preizkušnji. Ob lesi na Belski planini se le srečamo s tistim vetrom, ki naj bi bil orkanski. Vztrajamo do pastirske bajte na planini, kjer se v skromnem zavetju pripravimo na spust. Sprva po cesti, nato pa skozi bukov gozd v smeri ceste Za Mavro, kjer si vsak izbere svojo linijo potapljanja v pršiču, ki nekje sega do pasu.

Spodaj na cseti spet vprežemo cucke in v lahnem drncu nadaljujemo še mimo bajte GRS na Črnem Vrhu do zgornje postaje sedežnice Španov vrh. Na ona dva, ki sta odvijugala pred nami po na novo zasneženem pršičastem smučišču, nismo bili prav nič jezni. No, kanček razočaranja smo doživeli le ob zaklenjenih vratih okrepčevalnice Žičnica, a smo tudi ta problem rešili s hidracijo in malico v Truckerju na sicer deževni Hrušici.

Uživali: Matija, Gorazd in pisec.