Veliki Draški vrh

Po kulturnem dnevu preživetem v gojzarjih nad Pokljuko, je bila izbira ture že kar logična. S Planine Zajavornik je pogled uhajal proti vršacem tam čez in na vprašanje, kakšne so razmere tam gor, je najlažje dobiti odgovor, če se na lastne noge prepričaš.

Čez Planino Konjščica

Sotrpinov za turo ni bilo težko dobiti. Z Janezom se dobiva v Gorjah, preostanek ekipe pa je že na družinskih počitnicah na Pokljuki.

Z Rudnega polja se odpravimo še preden se vesoljna Slovenija v trumah zapodi na parkinge pred vojašnico. V lepem jutru potegnemo mimo smučišča do Planine Konjščica. Srce kar zaigra ob razgledih in miru, ki je tu doma. Nadaljujemo do Jezerca, kjer si pred vstopom v hladnejše območje privoščimo kratek postanek. Opazujemo mogočno plazino, ki je s pobočij Malega Draškega vrha, verjetno teden nazaj ob deževju, priletelo na izravnavo pod vršaci.

Nadaljujemo pod Ablanco proti Studorskemu prevalu, kjer spet pridemo na sonce, ki ima že precej moči. Zadnji del vzpona nam sonce prizanese, tudi na vrhu ni preveč vroče, razgledi pa vseeno čudoviti.

Odsmučamo na Jezerce po smeri pristopa. Med potjo srečamo kar nekaj turašev, prijateljev, znancev. Tudi Francija pozdravimo, ki je delno kriv za današnjo izbiro ture. Je pač odličen vir uporabnih informacij.

Smučarija z VDV: nad pričakovanji. Zgornji del nekaj mehke klože, nižje trd zbit in grifig sneg, v senci pod Ablanco pa najdemo še nekaj pršiča.

Med smuko se vreme spet popravi, nebo je modro, tako nas noge kar same nesejo še v breg proti Srenjskemu prevalu. Na sedlu kratek počitek z razgledi, nato pa odlična smuka v konto pod Viševnik in naprej proti Kačjemu robu. Od tod nekaj rodea proti Krucmanovim kontam, katerih ne dosežemo, saj prej zavijemo v desno na smučišče.

Nadejali smo se sicer hidracije v bifejčku pod smučiščem, pa ni šlo. Očitno zaradi bogatije zaprto. Tako le to opravilo izvedemo kar na parkingu na Rudnem polju.

Učestvovali: Marjana, Nana, Janez in pisec.