Kurji vrh

Žigove ideje ponavadi niso nikoli slabe.

Od zadnjega sneženja je minilo že kar nekaj časa in zvozilo se je že kar nekaj pršiča. V iskanju neobljudenih koncev se na poti po Gornjesavski dolini ustavimo najprej v Belci, kjer Marko ugotovi, da je srenače tokrat pustil doma. Prvotni plan opustimo in nadaljujemo proti Martuljku. Poleg novo nastajajočega skropucala, ki bo nadomestilo stari hotel Špik, parkiramo, nato pa pot pod noge v smeri 1. Martuljškega slapa. Pred Jasenjem se usmerimo desno pod Špik, nato pa kmalu skrenemo desno, kasneje smo ugotovili, da mogoče malo preveč. Tako nas vlake in redek gozd pripeljejo na severovzhodno stran hriba, kjer z nekaj telovadbe prečimo oster rob, nato pa po široki grapi dosežemo vrh. Še pred tem servisiramo Markovo polomljeno palico, ki s pomočjo štirih bukovih paličic, pritrjenih s pomočjo, tejpa zdrži celo turo.

Na vrhu nekaj vetra in čudoviti razgledi na vse strani.

Smučamo sprva po grebenu proti Rigljici, nato pa se s prevala spustimo v flanko pod njo. Lepa naklonina bi nam lahko privoščila lahkotno vijuganje v dolino, a je v vršnem delu nekaj skorje na zbitem pršiču. Spodaj, tik nad gozdno mejo in nad grabnom, ki nas pripelje nazaj na špuro, uživamo v lahkem suhcu. Ostane še spust mimo Jasenja in v okviru letne poti do kopišča v dolini.

Hidracija in analiza na sončku s pogledom na Špikovo skupino.

Uživali in raziskovali: Žiga, Marko in pisec.

V številkah: dobrih 11 km na 1060 višincev podlage.