Klek

Po petih nesmučarskih dneh človeka že popade kriza, še posebej, če zasnežene hribe gleda skozi okno svoje dnevne sobe.

Pretekli dnevi niti meni niti Matiji niso dopuščali pobega od doma, zato se v hrib podava na ponedeljek, ko gore najbolj počivajo od silnih množic. Da le ne bi koga srečala, sva šla tokrat malo po svoje, risat špure čez grabne in gmajne. Začneva pri Tarmanu ob Belem potoku, katerega prečiva po suhem čez mostiček, nato pa ob potoku čez Kosmati rob in čez Budnarja. Skozi redek smrekov gozd doseževa letno pot, po kateri greva do lese in po normalki proti Jeseniški planini. Tu ugotavljava, da je včerajšnjo popoldansko snežno ploho očitno spremljal tudi veter, saj je ponekod dva dni stara snežna podlaga odpihnjena do prejšnje porcije snega, ki je sedaj trd, na izpostavljenih mestih celo leden. Proti vrhu Kleka zato stopava previdno. V času priprav na spust naju zagrne oblak, zato je vidljivost nekoliko slabša. Previdno odsmučava proti Javorju, saj mehka kloža z nekaj skorje ne dopušča pravih užitkov.

Veliko boljše je z Javorij ob gozdu proti planini, kjer ujameva še nekaj pršiča. Nižje je snega nekaj manj, zato je tudi smuka bolj trda, saj so pod novim snegom stare in trde smučine.

Od lese navzdol smučava v okviru pristopne špure, hidracijo pa opraviva na izhodišču in pod zaprtim smučiščem Španov vrh. Na celi turi nama za hip družbo dela le lisica.

Kljub nekoliko slabši smuki, kot smo jo vajeni v tej sezoni, sva popolnoma uživala v miru in razgledih; Matija in pisec.