Klek

S Klekom imamo še neporavnane račune v tej sezoni in najbolje je, da se računi “poglihajo” takoj, ko je možno.

Nekje na spletu smo zasledili, da na Klek vodijo nenavadne poti, ki nedolžnim ljudem kradejo dragoceni čas. Tako smo se namenili zadevo pogledati na lastne oči, saj dandanašnjim informacijam na spletu ni kaj dosti verjeti.

Za izhodišče smo izbrali že standardno točko ob Belem grabnu. Od tod po cesti na Mentn in skozi hosto na Jeseniško planinino, kjer se nebo po malem začne odpirati. Na Petelinu in Petelinjeku se ne moremo nagledati čudes, ki jih je ustvarila narava s pomočjo zime. Svetloba se iz minute v minute spreminja, prav tako motivi. Na vrhu se ne zadržujemo predolgo, saj gre mraz za nohte. V rahli difuzi uživaško odvijugamo proti Javorju, kjer počakamo vsaj nekaj svetlobe, nato pa ob smrekovem gozdu nazaj do pastirske koče na planini. Ostane še spust proti Molzišču in peš čez potok do lese. Od tod po vlaki navzdol, nato pa v iskanju zablodelih poti na jug čez Jeseniški rovt proti izhodišču, kjer nas prestreže Tarman z “A bote en šnopc?”.

Po prijetnem pomenku se zapeljemo na sonce pod smučišče, od koder opazujemo, kako se Golica otresa snežne odeje.

Slabih 10 km in 900 višincev je za nami, pa še dan je bil lep. Smuka presenetljivo dobra, saj nam je vršni del postregel z mehkim puhcem, nižje pa lepo smučljiv kakih 10 cm debel poprh prejšnjega dne. Zablodelih poti tokrat nismo našli. Več sreče prihodnjič.

Učestvovali: Matija, Matjaž, Jure in pisec.