Korenščica

Tam kjer smo turno zaključili staro leto, smo začeli novo.

Pod Španovim vrhom

Korenščico smo v prejšnji turno smučarski sezoni spričo slabih snežnih razmer obiskovali poredko, čeprav njena pobočja in možne linije spusta precej vabijo. V tej sezoni smo se na njo povzpeli že petič. Tudi pri vzponih si praktično lahko skompletiraš turo, ki na koncu nanese kar nekaj kilometrov in višincev.

Tokrat se tura začne z lopatanjem parkinga pod smučiščem, ki v teh dneh na žalost zaradi nerazumljivih odlokov ne obratuje. Zaradi dokaj rane ure štarta smo pričakovali, da bo gaz proti Španovemu vrhu potrebno še narediti, a nas je pri tem že prehitel Mane. Hvala mu. Precej hitro dosežemo lovsko prižnico pod vrhom, kjer skrenemo levo in navkreber po vlaki proti GRS postojanki. Od tod čez Bavhovec in pobeljen gozd do Križevca, od tod pa čez Pusti rovt na Belsko planino in Korenščico. Gaženje nas je čakalo le od Španovega vrha do Križevca.

Na vrhu seveda nismo bili sami, saj je Korenščica v zadnjih tednih precej oblegana. Na planini smo deležni celo nekaj sončnih žarkov in modrine neba. Z vetrovnega vrha kaj kmalu odsmučamo, tokrat direktno na pristopno cesto. Smuka uživaška po še dokaj suhem snegu. Nižje pod cesto v bukovem gozdu nas čaka nekoliko težji sneg, pa vendar nas ne spravi v slabo voljo. Količina snega omogoča zabavno in uživaško vijuganje. S ceste pod Križevcem s pomočjo cuckov spet nabiramo višino nazaj na Španov vrh, od koder smučamo proti jugu mimo vikendov in naravnost proti mimo Bavantove bajte, od tod pa skozi gozd in po vlaki in na koncu po cesti do Skavarjevega rovta, kamor si prikličemo taksi službo v obliki Danijevega sina.

Na koncu je zabavna elektronika pokazala 1200 prehojenih in presmučanih višinskih metrov, krog pa je bil dolg skoraj 17 kilometrov. Zanimivo, kaj vse skriva naše “dvorišče”.

Učestvovali: Alenka, dva Matjaža, Gregor, Dani, Nejc in pisec.