Svačica, 22.3.2023

Po nedelji v Julijcih se  sredi tedna že prileže porcija Karavank.

Ker je sončna stran le teh ob napovedani odjugi precej neuporabna, se odpravimo k sosedom, čez Ljubel v Poden. Pri Slovencem prijazni oštariji parkiramo in se odpravimo čez Märchenwiese pod stene Gradu in proti sedlu Belščica. Tu Karavanke kažejo drugačno podobo kot na naši, sončni strani. Vrhovi nam vsak dan videnih Karavank se tod spuščajo strmo v dolino na travnike in gozdove, vmes pa so prostrana melišča, ki smučarju nudijo precej užitlkov, če se le ob pravem času znajde tam. Enakega mišljenja je bilo kar nekaj sotrpinov tako z ene kot tudi druge strani državne meje. 

Po vzponu na Sedlu Belščica se na vetru ne obotavljamo prav dolgo. Razbremenimo cucke in uživaško odvijugamo v konto pod Celovško kočo v sosednjem Medvedjem dolu. Malica in pomenek na soncu nam dobro dene, saj med tem ugotovimo, da sva z Lukom med smučanjem pogubila nekaj opreme. Na poti navkreber proti Svačici imava torej kaj početi. Na sedlu sva že kompletna, ostane le še vzpon na razglednik. 

Smuka z vrha po ojuženem do Sedla Belščica, nato pa uživaško v širokih zavojih po ravno prav odjenjanem terenu pod stenami Gradu vse do gozdne meje, kjer poiščemo prehode do ne več urejenih tekaških terenov, od koder ostane le še nekaj poganjanja do osončene terase pri Podnarju, kjer nas oskrbnik postreže z nasmehom in ravno prav ohlajenim izotoničnim napitkom.

Neizmerno uživali: Luka, Klemen, Rok in pisec.