Korenščica, 1764 m

Petek cel dan v službi ob spremljanju podatkov kje in koliko novega je zapadlo. Ko zvečer prispem domov je bilo mesto tako, kot je bilo zjutraj – nepobeljeno. Le veter je menda pometal ceste že čez dan. Vseeno se z Ninom dogovoriva, da greva zjutraj proti Struški.

Taktično greva pred odhodom še na kavo, saj nisva ravno pri volji utirati gaz. Že s podmežakle gledava kako se okrog Stola veter igra z novozapadlim snegom v jasnem vremenu.

Po kofetkanju se zapeljeva proti Javorniškemu rovtu in naprej v smeri Križevca. Že kmalu nad Pristavo nehava matrat rumeno strelo, saj cesta ni plužena, debelina snežne odeje pa je že previsoka za vožnjo brez pogona na 4 kolesa.

Oprtava si ruzake in potegneva po cesti navzgor. Nekdo je nadaljeval navzgor z avtom, pa tudi špura je že urezana. Višje srečava Braneta na smučkah in Marušo s krplji na hrbtu. Prehitiva jih po urezani smučini, ki na križišču pod Križevcem zavije na cesto Za Mavrami. Sama se odločiva za cesto naokrog. Na, pa sva v celcu. Prekratka kava je bila 😉

Pa ne zadolgo. Na Pustem rovtu celo snameva smuči, saj je spihano do trave.

Seveda čez Pusti rovt veter ne odneha tudi po tem, ko je že vse pomedeno.

Nad rovtom greva spet po že narejeni gazi v zimsko pravljico. Malo nad prvo rampo na cesti na Svačco srečava Presterela, ki je le nekaj deset metrov višje obrnil. Dovolj mu je bilo gaženja. Na, pa sva tam. Mar bi si naročila podaljšano kavo 😉

Z višino se tudi snežna odeja debeli. Po cesti je precej napihanega, tako, da včasih ne veš v kako globokega boš zagazil.

Pa nič zato. Dan je prelep, temperature pa tudi niso prenizke, da bi bil veter neznosen. Pa po cesti se vsake toliko še naredi zavetje.

Okrog naju pa zimska pravljica…končno.

Glede na to, da je veter gospodaril tu gor je kvaliteta snega videti še spodobna. Z mislijo na lepo smuko nama gre kar na smeh.

Zraven pa še znani razgledi, ki so vsakič za odtenek drugačni.

Na planini ugotoviva tisto, kar sva že prej predvidevala. Pobočje proti Struški je spihano do te mere, da se vidijo zavoji smučarjev še na starem snegu. Bajta pa še kar sameva…

Na Belski planini za nama pride tudi ekipa iz okolice prestolnice.

Pred kočo si izmenjamo nekaj besed in uživamo v razgledih.

Po kratkem predahu nadaljujeva čez zamet za bajto proti Korenščici. Smučala bova sicer že velikokrat presmučano in neizpostavljeno smer, a glede na to, da je dan po sneženju je še vedno bolje ponoviti pelo, kot izzivati nesrečo.

Kot sva pričakovala v smeri vrha še bolj piha, zato sva se oblekla že pri bajti v zavetju. Čez dolino pa nese pogled na ono stran…

Kmalu se nama pokaže vrh. Za razliko od zadnjega obiska si ga tokrat lahko lepo ogledam in vtisnem v spomin. Pride prav za tiste dni, ko je tu gor megla v kateri ti prav pride vsaka podrobnost, da se ne izgubiš.

Tu se je sneg oprijel vsega, kar štrli nad zemljo.

Za najinim hrbtom pa pobočje Struške. Le kam je odneslo ves včerajšnji sneg?

Na vrhu pa piha kot za stavo. Seveda, nismo v Avstriji 😉 Nino ponosno osvoji vrh.

Pred spustom še preštejeva, če so vsi hribi na mestu, nato odvijugava nižje v zavetje.

Spust začneva po spihanem vrhu. Nekaj deset metrov nižje naju pričaka mehka kloža, med mogočnimi smrekami pa nekoliko ojužen napihanček. Stegenca se spet borijo 😉

Nadaljujeva po cesti kakih 200 metrov v smeri pristopa, nato pa tam, kjer je največ naklona potegneva navzdol v bukov gozd.

Smuka v gornjem delu odlična…pršičarjenje. Sicer bi bilo še lepše, če bi ga nasulo še kak centimeter več. Nadaljujeva najprej nekoliko bolj desno, kjer ugotoviva, da sneg skozi smreke niti do tal ni prišel. Posledično je odeja veliko tanjša in pod krajniki nekajkrat opozorilno zaškrta.

Potegneva bolj desno in loviva bolj zasnežene predele. Nekaj se še najde, vendar nižje ko sva, manj je snega. Premalo za brezskrbno vijuganje.

Resno smuko zaključiva pod Pustim rovtom na cesti, ki pelje Za Mavrami. Predahneva na sončku, nato pa po ravnini do ceste proti Križevcem.

Ostane nama še spust po cesti do avta. Opremo nabaševa v prtljažnik, nato pa “na malco” v dom na Pristavo. Lepo sva se podprla, odžejala pa tudi. Vredno obiska.