Klek

Po obilnem sneženju, potem pa še dežju čez nevemkolkpadlega snega in po vseh dnevih abstinence tako zaradi bolezni kot tudi zaradi službe in slabega vremena se na kislo petkovo jutro podamo v Planino pod Golico. Od tod mimo cerkvice v graben do Tarmana, ki ponavadi lepo spluži parking za turaše. Tudi tokrat je bilo tako.

Potegnemo mimo vojašnice čez rovt proti cesti. Sneg ojužen in razmočen. Vmes opazujemo koliko škode je na drevju naredila zadnja snežna odeja. Na srečo škoda v tem predelu ne odstopa od običajnih zim. Nekaj smrekovih vrhov je padlo in pa nekaj sušcev.

Z višino se sneg spreminja. V upanju, da bo višje bolj suh in smučljiv napredujemo. Pod Jeseniško planino se počasi skup baše megla. Pod kočo na Petelinu pa kot ponavadi še zapiha. Pri koči si privoščimo kratek predah, nato pa naprej v meglo, da bi jo lahko rezal. Držimo se leve strani planine, kjer so nam vsaj smreke orientacija, da gremo v pravo smer.

Sneg je tu že skorjast, spodaj pa težak. Nič kaj obetavno.
Čeprav se nismo ne vem koliko dvignili nad Planino pod Golico tu gor vlada prava zima. Spet obraze tiščimo med ramena in jih skrivamo pred vetrom.

Malo pred grebenom med sedlom Rožca in Klekom se odločimo, da nadaljevanje nima smisla. Sneg je skorjast, vidljivost nična, poleg tega pa še veter ne da miru. V skromnem zavetrju s snegom zalitih smrek se opremimo za spust.

Smučarija pa…hm, če bi nas kdo posnel bi verjetno izgledalo tako, kot tiste prve ure smučarskega tečaja za popolne začetnike. V megli kakršna je bila je težko ugotoviti v katero smer je sploh z brega in ali se premikaš ali ne. Za nameček je čez snežno odejo lepo “zapečena” skorja, ki ne dovoljuje, da bi šla smučka tja, kamor želi glava. Cela veselica.

Iščemo prehode, kjer je včerajšnje sonce pustilo sneg pri miru, s tem pa pustilo sneg v prvotni obliki, brez skorje. Ti predeli so redki, kjer pa so je sneg težak in ojužen. Le sem in tja se da izvesti kak zavoj, ki je podoben smučariji v težkem pršiču.

Nekako se prebijemo do pod Jeseniške planine, nato pa po špuri nazaj proti izhodišču. Šele spodaj je vidljivost spet taka kot se zagre, sneg pa seveda ojužen.

Z lepo pretegnimi stegenci se odpravimo še na hidracijo k Duletu na spodnjo postajo žičnice v Španovem vrhu, ki naj bi jutri končno začela obratovati.