Možic – Šavnik – Kobla
Po sicer deževni nedelji v službi hribi spet vlečejo. Žiga predlaga Šavnik z Raven pod Koblo, sam pa predlagam turo, ki smo jo že lani marca oddelali z Maretom, Lukom in Dragom. Že takrat smo razmišljali o tem, kakšna bi bila smuka s Šavnika in Slatnika v pršiču. Žiga je takoj za. En avto pustiva pod Koblo, z enim pa se zapeljeva do smučišča na Soriški planini.
Pod smučiščem greva desno v smeri Možica. Tu gor je namesto dežja v nedeljo padal sneg, tako da je že na samem izhodišču okrog 40 cm novozapadlega puhca.
Ob poti naletiva na predel brez snega. Zadevo fotografiram, popoldne pa mi “Afriški” Janez postreže še s podatki o breznu.
Brezno na Koru 2, globoko 15 m. Prav nič prijetno se nebi počutil, če bi med smučarijo padel notri. Na srečo je najina trasa smučanja na oni strani hriba.
Skozi zimsko pravljico kmalu prigaziva v bližino Možica. Samega vrha se izogibava, saj je preveč izpostavljen sploh ob takšnih količinah novega snega. Samega Možica sicer ne vidiva, saj naju večino poti spremlja megla. Na grebenčku se pripraviva za spust, ki ga načrtujeva skozi deloma precej gost bukov gozd v smeri jase pod Šavnikom.
Slalomska proga iz naravnih materilov je mestoma precej gosto postavljena, vendar bolje tako, kot da greva s kako kložo v dolino. Odprti predeli, kjer se da lepo vijugati pa so uživaški. Pršiča do riti, tistega pravega po dolgem času. Spodaj pod Šavnikom z nasmehi do ušes spet vpreževa pse pod krajniki in potegneva še proti Šavniku.
Pri vzponu se preventivno drživa gostega bukovega gozda. Šele na grebenu se približava bolj izpostavljenim a vendar še varnim predelom. Tu je veter v preteklih dneh popolnoma preobrazil greben in vrh gore.
V megli me Žiga kmalu prepričuje, da sva že na vrhu, kar pa mu komaj verjamem, saj je vrh čisto drugačen kot običajno.
Sledi kratka pavza, okrepčilo, nato pa se usmeriva po najkrajši poti v bukov gozd. Že prvi zavoji nama iz grla izvabijo vriskanje…in tako nekako je šlo do stare družinske proge pod Koblo. Pršiča spet do riti, tistega ravno pravšnjega, strmina prav tako lepo odmerjena, bukova vratca pa postavljena na ravno pravšnjo razdaljo za užitkarski slalom.
V nižjih predelih je včerajšnjega puhca vedno manj, pa še vseeno ravno pravšnjih 10 centimetrov na najnižji točki tokratnega spusta.
Na stari družinski progi se samo spogledava in rečeva “A greva?” In že sva spet vpregla pse in gas proti vrhu Koble.
Še dobro, da ima človek ušesa, če ne bi se znalo zgoditi, da bi mu glava narazen padla ob takih nasmehih 😉
Z višinskimi metri včerajšnja snežna odeja spet narašča iz začetnih 10 cm pa do 50-60 cm na vrhu Koble. Le ta je spet ovit v meglo, po opuščenem smučišču pa je veter naredil klože. Odločiva se, da odsmučava v gozd ob še enem spomeniku nacionalnemu športu, smučanju.
Ob tem, ko se rišejo načrti za smučišča po terenih, ki sva jih ta dan presmučala, ob tem, ko se planira kako se bo podrlo ne vem koliko zdravega gozda zato, da bo ob že obstoječem smučišču zraslo novo, sodobnejše…stare zajle potegnjene na vrh Koble samevajo. Družbo jim delajo le na zajlo obešeni sedeži.
Bo mogoče čez 20 let novo smučišče prav tako samevalo??? Veter s Primorske pa bo še bolj vlekel čez poseke “sodobnih” smučišč…
Pršičarjenje z vrha skozi gozd spet uživanje prve klase, nekaj nižje zavijeva na smučišče. Po doooolgih letih sem spet presmučal Koblo od vrha do podna.
V nižjih predelih sneg počasi zgublja na kvaliteti. Novozapadlega je zmeraj manj, pa tudi skorja spodnje podlage pokaže svoje čare. V spodnjem delu smučišča je sneg že precej južen. Smučanje je bolj podobno glisiranju, nova fronta pa že prinese prve dežne kaplje.
Spodaj naju čaka rdeča strela s katero se odpeljeva na Soriško planino po Žigov avto. Gor že spet sneži.
Statistika z GPS sledi nama pove, da sva bila za dobrih 700 višinskih metrov vzpona nagrajena z dobrih 1400 v/m spusta. Stegenca sva pa pretegovala dobrih 9 km.
Ocena: Odlično, kljub temu, da naju je večino poti spremljala megla.
Gps sled: Mozic-Savnik – Kobla
V dolini izvem, da je odšel…Tomaž, legenda, ki sem ga na žalost imel priložnost v živo poslušati le enkrat. Pred davnimi leti, tu, v Bohinju, ob jezeru.
Ena njegova, posebna, tako kot so vse…
Zanimiva debata. Še bolj zanimivo da tudi veliki Rok Medja, ki je s svojimi kompanjoni v nedeljo smučal s Koble do Bistrice omenja PRŠIČ. Ja, pa tudi njegovi sotrpini pišejo o le tem. Seveda samo trojka, nižje pa vedno bolj južno. ponedeljek pa je stisnil mraz in zagotovo je sneg ostal suh – neke vrste pršič. Mirotu kar verjamem in že čakam nov zapis in še bolj kakšno skupno turo.
pa lepo se mejte
Men pa je vseen kaj sta furala oz koliko so bili veliki kristalčki. In bil prav po gurenjsko foušariten, ker me ni bilo zravn.
Miro, jutri dobiš tablico s katero boš lahko definiral velikost kristalčkov in posledično imenoval sneg.
Jutri pa kam že?
Jernej, škoda k te ni blo zraven 😉
Polemizirat ne mislim na temo tega kaj sem sam doživel niti ne mislim nikogar prepričevat v to kako je bilo.
Ravno tako mi dol visi za standardiziranje in definiranje snega. Naslednja stopnja bo poslediiično potem tudi ocena ture…od ena do pet recimo. Tu se pa ves užitek neha, vsaj zame.
Prostega časa imam toliko, da vsak trenutek preživet v naravi ocenim s čisto petko, pa naj bo to smučanje po gnilcu ali pršiču. V osnovi turno smučanje zame ni iskanje perfekcionizma ampak gibanje v naravi.
S tem tudi zaključujem polemiko o zame perfektnem dnevu.
Bom pa z veseljem prebral tudi kak tvoj zapis…če seveda obstaja. Saj veš, ideje za ture se vedno iščejo 😉
Sej se ne gre za to al koga bašeš al ne 🙂 Ampak, od kar malo bolj redno berem razne opise tur, me vedno znova preseneča, včasih celo šokira, kakšne razmere ljudje opisujejo kot odličen pršič in podobni superlativi.
Včasih se celo vprašam, če živimo na istem planetu 🙂 Še posebej takrat ko je bil človek na isti lokaciji, isti dan, ob istem času, pa bi jaz snežne razmere opisal kot pogojno zanimivo/meehh/uničevanje smuči/nekaj je bolje kot nič/luža/itd. drugi pa ne nehajo s hvalo.
Podobno sem se vprašal pri tvojem opisu… kako lahko iz težkega, mokrega snega, ki me je premočil v 10min in po katerem se je bilo od vrha Lajnarja v ravni črti po smučišču skoraj treba poganjat (na 110+ pod nogo), čez noč nastane pršič? Dopuščam možnost, da se je nekako posušil, da je bilo nadaljnjih ~10cm res suhih itd. Ampak zame je pršič takrat, ko pri količinah kjer si do jajc pod snegom, skoraj ne čutiš upora in ti sneg leti okrog ust kot oblak, ne pa občasno posamezne kepe. 30-50cm novega snega, po katerem sem vozil dan pred vama, je priletel največ do kolen. Ne rečem, da ni bilo zanimivo smučat, hvalil snega pa ravno ne bi.
Pred kratkim je padla ideja, da je treba pripravit nek flowchart s standardnimi definicijami stopenj suhega snega. Mogoče bo res treba v akcijo 🙂
lp
Jernej, lep pozdrav
V ponedeljek sem vstal ob šestih zjutraj, odprl okno stanovanja in pogledal v nebo. V tistem je z bližnjega parkinga, ki je bil prejšnji dan precej razmočen, speljal avto. Do osmega nadstropja se je slišalo lomljenje ledu pod kolesi. Tisti moment je padla odločitev, da grem sploh od doma.
Kasneje sem porabil 20 minut, da sem svoj avto očistil, ker je bil v ledenem opklepu. Vse to se je dogajalo na Jesenicah. Enaka doživetja je imel Žiga v Zasipu. Toliko o tem, kakšne so bile temperature čez noč.
Ne vidim pa razloga, da bi “basal” o razmerah na svoji spletni strani 😉
Pa še to…na turi se nisva kepala, bila sva pa do ušes v snegu 😉
Lp dan
Dopuščam možnost, da se je zapadli sneg posušil v noči z nedelje na ponedeljek, ampak nad Sorico je v nedeljo (vsaj do 2 ure) padal izredno moker in težek sneg in nikakor ne karkoli podobnega pršiču. Glede na opisano količino ga tudi ni padlo bistveno več, kot ga je do takrat, ko sem bil gor sam.
Ne vem… ali imava hudo različne standarde ali pa obstaja kakšna druga razlaga?! Glede na videne fotografije se še vedno nagibam stran od “pršiča” in k “težaku” (moje poimenovanje za spodnjo mejo suhega snega) ali še raje k mokremu snegu. Pršič, pri takih količinah novega snega, bi vama kdaj priletel okrog ust ali vsaj do prsi ne pa pod koleni. Z drugimi besedami, iz pršiča ne narediš uporabne kepe.
Pa hvala za idejo za turo.