Večer na Rodici

Dan po jutranjem vzhodu na pobočjih Košute smo spet v hribih. Po zgodnjem kosilu se zapeljem do Bleda, kjer se dobimo z Joštom in Lukom. Od tod proti Bohinju in Laškemu rovtu od koder zavijemo levo na makadamsko cesto proti planini Suha. Cesta že v spodnjem delu da vedeti, da se je zadnja, sicer skromna porcija snega v senčnih legah obdržala. Cesta se vije dobrih 6 kilometrov navkreber nad Bohinjsko kotlino, a do konca ji tokrat ne pridemo. Poledenele kolesnice nas ustavijo nekaj nižje, kot smo pričakovali. Pa nič za to. Časa imamo dovolj, tako, da jo po bližnjici urežemo skozi gozd do planine Suha. V zavetju gozda nas ne zebe kaj dosti, na planini pa…povsem druga muska. Veter si da duška. Oblečemo se in urežemo proti vrhu. Hoja je le pod vrhom nekoliko otežena zaradi orkanskega vetra in pa v srednjem delu, kjer se sneg včasih pod težo pešca udre.

Na vrhu se kmalu po našem prihodu prične predstava. Sence postajajo daljše, zadnji sončni žarki dosežejo le tiste najvišje.

Oblački na nebu so tokrat le za okras. Tja proti Montažu v takšnih odtenkih…

…na vzhodu v spet drugačnih.

Triglav z družbo pa spet kraljuje…

Ko še Triglav ostane brez sončnih žarkov, se spustimo z vrha v dolino.

Med potjo poizkušamo na nekaj mestih narediti še nekaj nočnih posnetkov, a nam veter nagaja pri dobrih namenih. Nič za to…pa drugič. Že tako smo videli dovolj lepega.