Rodica, 41. turni smuk AO Bohinj
Zima gre počasi h koncu, kar pomeni, da nas tam gori v višavah čaka še odlična spomladanska smuka. Datum je tudi takšen, da se iz vikenda v vikend počasi začnejo vrstiti turni smuki v organizaciji različnih alpinističnih odsekov in gorskih reševalnih služb.
Tokratni vikend je bil v znamenju 30. Stamarskega pokala nad mojo domačo vasjo in pa 41. turnega smuka z Rodice v organizaciji AO Bohinj. Prvega se na žalost zaradi službenih obveznosti nisem mogel udeležiti, slednjega pa sem se udeležil kljub temu, da sem Rodico in Raskovec presmučal pred dvema dnevoma.
Tokrat greva na turo z Janezom. Ob pol sedmi pustiva en avto pod planino Suha, z drugim pa se zapeljeva pod Vogel, nato pa z gondolo na smučišče, kjer se s sedežnico dvigneva do Orlovih glav. Po jutranji kavi se za ogrevanje peš odpraviva do Šije, kjer pričneva s smuko proti planini Suha. Zavijeva desno proti žlebu, kjer smučke romajo na hrbet, midva pa navkreber.
Za razliko od petka, ko smo bili na gori le trije, je tokrat drugače. Že na gondoli in sedežnici je bilo moč srečati precejšnje število turašev, prihajali pa so tudi s planine Suha, oziroma ceste pod njo. Sledi medvedov tokrat ni bilo opaziti, upam le, da jih nismo preveč motili v njihovem raju.
Tudi sneg je bil za odtenek mehkejši in nepomrznjen, tako, da so se dereze pustile nositi v ruzaku, smučke pa prav tako, saj so bile štapne lepo utrjene, ropotanja s srenači pa se sam kaj kmalu naveličam.
Vrh Rodice je že tradicionalno kar premajhen na dan turnega smuka, ko se na njem zberejo turaši z vseh koncev Slovenije. Srečaš tega in onega, ob okrepčilu izmenjaš izkušnje, vtise, srečaj prijatelje po dolgem času…
Še dobro, da je vsake toliko zapihalo, da smo se spravili z vrha.
Z Janezom sva si že ob vzponu ogledovala možne linije smučanja. Oba sva se strinjala, da bo še najlepše smučati proti konti pod Rodico, nato pa po grebenu do pod Lepe Suhe od koder je proti planini Suha obrnjena še nedotaknjena flanka. In prav nič se nisva zmotila.
Z vrha Rodice trdo, ujameva še višino za greben, nato pa do kopnine Lepe Suhe. Smučke za par minut na rame, nato pa na rob, kjer se lep čas nisva mogla odločiti kje bi pričela s spustom. Povsod je bilo namreč odlično 😉
Vse do planine uživava v vijuganju po odlični podlagi. Tik nad planino sicer malenkost bolj opuščen sneg, pa še vedno uporaben za prvovrstno uživanje. Janez je z Elan Ibex xlt 94 precej zadovoljen na vseh vrstah podlage.
Pri pastirskih stanovih na planini nas že tradicionalno čaka vpisna knjiga, spominska kolajna, šilce domačega, kruh in zaska ter prešeren pozdrav organizatork in organizatorjev.
Mimogrede: v vpisni knjigi se je nanizalo čez 150 imen in priimkov udeležencev.

Kolajno dobil sem tudi jaz 😉
Po okrepčilu in druženju naju z Janezom čaka še spust po zadnjih zaplatah snega proti avtomobilu na cesti pod planino. Kljub skromni snežni odeji nama preostane le slabih 10 minut hoje do rdeče strele, s katero se v razširjeni postavi odpeljemo pod Vogel po Janezov avto, nato pa na analizo v enega izmed hramov ob jezeru.
Pa je spet za nami ena luštna nedelja in številka več na seznamu lepo organiziranih turnih smukov AO Bohinj.
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!