Planina Ovčarija

Leto je spet naokrog in skrajni čas je že bil za tradicionalni odklop v Smodlakovem brlogu Planini Ovčarija.

Sam navadno datum odhoda težko čakam, zato se tja odpravim ob prvi možni priliki. Tudi Toni in Nino sta enakega mišljenja, zato se na pot odpravimo že v sredo zvečer. Po slabih dveh urah hoje od Planine Blato v soju čelk, občasno pa tudi lune, ki se skriva za oblaki, smo na toplem v koči.

Po jutranjem pretegovanju in zajtrku se nam prav nikamor ne mudi. Dan si vzamemo v dopustniškem tempu. Počakamo še Janeza A., nato pa se odpravimo na “hišno goro”.

Mala Tičarica

Snežna odeja je tokrat za razliko od prejšnjih let skromnejša. Tako s planine po grabnih v smeri Štapc iščemo zasnežene prehode. Dvakrat snamemo smučke preden pridemo do gostejšega ruševja, kjer na srečo še najdemo prehode. Usmerimo se na vzhodno stran Male Tičarice od koder se po precej ojuženem plazišču vzpnemo na vrh.

Vrh je kopen, zato se brez smučk povzpnemo do razgledov. Glede na to, da je sneg že gnil, da bolj ne more biti, se nam niti ne mudi z vrha, pa tudi daleč od “doma” nismo.

Ko se naužijemo razgledov se spustimo proti Smodlakovemu brlogu. Smučarija presenetljivo dobra glede na razmere, le iskanje prehodov nižje proti Planini Ovčarija nekoliko začini popoldansko turo.

Janez nas je večino ture spremljal z daljnogledom, tako je lahko natančno predvidel kdaj se bomo vrnili v brlog. Temu primerno je vitaminske napitke ohranjal na delovni temperaturi. Čez postrežbo pač nismo imeli pripomb.

Lep dan nam je dovoljeval še posedanje na razglednem kuclju nad brlogom vse do sončnega zahoda.

Prva jutranja predstava

Petkovo jutro sicer ni bilo tako jasno, kot sem pričakoval, a je vseeno postreglo z lepo predstavo.

Mala Zelnarica

Po jutranji predstavi, zajtrku in jutranji higieni se z usti do ušes odpravimo pod Malo Tičarico po dolini pod Malo Zelnarico, nato pa na vrh. Sneg je čez noč pomrznil in škripanje pod smučmi je obetalo odlično smuko.

Po okrepčilu pod vrhom odsmučamo v dolino Za Kopico. Niti pod razno nismo pričakovali tako odlične smuke. Nočne nizke temperature so poskrbele, da se je šele okrog poldneva omehčalo le vršnih nekaj centimetrov snega.

Po odlični smuki nas čaka še nekaj ravnine pod Tičaricami in pa iskanje prehodov do Planine Ovčarija, kjer nas tik pred brlogom pozdravi še lepotec, ki mu je bilo očitno prevroče.

Tudi nam, zato v brlogu poskrbimo za hidracijo, kasneje, ko se nam pridruži še Janez F., pa sledi še večerja…z družabnim večerom.

Kanjavec

Plan za sobotno jutro je bil zgodnje vstajanje, a nam jo je zagodla tehnika. No, Janezu A. je zatajila budilka. Kljub temu smo še dovolj zgodaj, da se po zajtrku odpravimo proti Kanjavcu.

Že pred zajtrkom se nam je pridružil še Boštjan, ki je od doma štartal skoraj sredi noči.

Prečka pod Vršaki je bila spričo manj snega precej drugačna kot običajno. Pa vendar dovolj strma in trda, da je bila potrebna previdnost pri prečenju.

Pod vrhom Kanjavca po dobrih treh urah in pol Boštjana proglasimo za najboljšega prijatelja. Na vrh je namreč na svojih ramenih tovoril v lični aluminijasti embalaži zapakirano pivo x 6!

Na vrhu je bilo prijetno toplo, zato se nam ni prav nič mudilo navzdol. Pa še razgledi na vse strani so čudoviti.

Poleg Boštjana se odlično odreže še Janez A., ki mi skoraj do Prehodavcev v preizkus odstopi nove Elanove Ibex xlt 94. Na že tako čudovite flanke je bila to le še pika na I.

Mimogrede: smučka je odlična!

Odločimo se, da gremo proti Planini Ovčarija po Dolini Triglavskih jezer. Po odlični smuki z vrha Kanjavca niti nekaj poganjanja po dolini ne bo pokvarilo čudovitega dneva, še posebej zato, ker je dolina slikovita, v tem času pa precej neobljudena. Uživamo v razgledih in tišini.

Ko med prečenjem pod Veliko Zelnarico pridemo na trdo flanko, se hitro odločimo, da snamemo smučke in se povzpnemo tik pod steno. Od tam pa uživaško po trdi še ne odjenjani flanki.

Ko pridemo do točke, kjer se odpre razgled proti Ledvički še razmišljam, ali se spustiti do jezera ali ne. Čudovit razgled ob jezeru odtehta vsak korak navzgor.

Ko si napasemo oči nadaljujemo proti koči pri Triglavskih jezerih, kjer naredimo kratko pavzo z okrepčilom. Nekako imamo vsak svoje mišljenje po kateri poti bomo hitreje v brlogu na Planini Ovčarija. Tako se oba Janeza podata preko Prodov, Toni, Nino, Boštjan in jaz pa preko Štapc. No, na Planino Ovčarija pridemo istočasno.

V brlogu sledi še analiza dneva s hidracijo in večerjo. Seveda čudovit dan zaključimo na skalci nad brlogom.

Druga jutranja predstava

Na nedeljsko jutro spet vstanem bolj zgodaj, saj se ruševci držijo reda in dan iščejo še pred sončnim vzhodom. Če se nad planino nebi priteple meglice, bi verjetno nastalo še kaj več fotografij…

Po jutranji predstavi se skupaj usedemo k zajtrku, tačas pa je sonce že tako močno, da pred brlogom odpremo plažo. Med martinčkanjem počasi pospravimo brlog in spakiramo, nekaj po poldnevu pa s težkim srcem zapustimo raj.

Še isti moment smo verjetno vsi začeli odštevati dneve do naslednjega odklopa v brlogu na Planini Ovčarija.