Lajnar-Slatnik-Šavnik-Mali vrh
Kam po tednu spremenljivega vremena v katerem smo imeli precej dežja, v višjih legah snega, na redke momente pa tudi sonca, vse skupaj pa začinjeno z vetrom? In to na soboto?
Nekam, kjer bomo brez skrbi vijugali brez hude bojazni, da bo nad nami ali pod nami zaropotalo in pa nekam, kjer ne bo modne revije artiklov iz zadnjih razprodaj gorniških trgovin.
Z Janezom in Ninom smo si enotni, da se na turo odpravimo z dvema avtomobiloma. Enega pustimo na Ravnah – srednji postaji nekdanjega smučišča Kobla, drugega pa pod smučiščem na Soriški planini, od koder tudi začnemo turo dobre pol ure pred odprtjem smučišča.
Preden se prične sobotni vrvež na smučišču že uživamo v razgledih na sedlu med Dravhom in Lajnarjem. Kaj kmalu dosežemo vrh Lajnarja, saj nam veter narekuje tempo hoje.
Vsakokrat posebej sem navdušen nad razgledi s kucljev nad Soriško planino. Tako lahko dostopni in s takšnimi razgledi…
Z Lajnarja se spustimo v dolino pod Slatnikom…
Sledi še kratek vzpon proti Slatniku.
Na vrhu se spet posvetimo razgledom. Na eni strani Julijci, na drugi strani Karavanke, Kamniško Savinjske Alpe, vmes pa zgodovina.
Po postanku se zapodimo v 10 cm svežega pršiča na podlagi, ki drži smučarja. Pravi balzam na vse tisto, kar smo smučali v letošnji sezoni.
Na planini med Slatnikom in Šavnikom spet vprežemo pse in uživaško nadaljujemo proti soncu.
Kljub visokim temperaturam še ujamemo sneg na vejah, vejicah…na modri podlagi neba.
Med tem, ko se bližamo vrhu Šavnika je Slatnik že lepo obiskan.
Še nekaj metrov, nato pa smo spet nagrajeni z razgledi.
Šavnik je prijaznejši od Lajnarja in Slatnika. Veter se umiri, sonce ima že svojo skoraj spomladansko moč. Privoščimo si kratko pavzo, nato pa tja dol…proti družinski progi stare Koble.
Megla nad Bohinjsko kotlino še vedno vztraja. Kaj veš zakaj. Mogoče še onemu tam zgoraj ni všeč ko sliši, kakšne odloke si zmišljujejo občinski veljaki tam spodaj.
Z vrha Šavnika en sam užitek. Ravno pravšnja mera pršiča na trdi podlagi.
Spodaj v sicer odlično postavljeni in ne preveč zaprti progi (beri: bukov gozd) razmere za brezskrbno vijuganje niso več tako idealne kot zgoraj. Skorja skrita pod pršičem se vse večkrat predre in smučarja potegne vase. Zato so “vratca” kar naenkrat pregosto postavljena in od smučarja zahtevajo popolno zbranost. A užitkov vseeno ne zmanjka.
Spodaj spet vprežemo pse in po družinski proti Malemu vrhu (vrh starega smučišča Kobla). Med potjo srečamo še Žiga z naraščajem. Zadnje dni šolskih počitnic so izkoristili za spoznavanje turne smuke.
Na Malem vrhu se vreme že nekoliko skisa, kar pa ne pobere dobre volje.
Čaka nas le še spust do Raven nad Bohinjsko Bistrico, ki pa nikakor ni bil lahkoten. Tu se skorja predira, smučarja pa potegne v lepo razmočen sneg. Kondicijski trening za stegenske mišice vse do avta.
Prijetno utrujeni se z avtom iz Raven zapeljemo še po drugi del avtoparka na Soriško planino, obenem pa opravimo še analizo in hidracijo v koči pod smučiščem.
Lepo izkoriščena sobota tako blizu obenem pa daleč stran od sobotnega vrveža po vseh osončenih vrhovih.
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!