Dovška baba, 1891 m, Koprivnjak, 1754
Prazniki so mimo, temu primerno se je tudi kilaža povečala, zato je skrajni čas, da najdemo sneg. Jure za petek predlaga Dovško babo. 
Tako se ne prav zgodaj napokamo v Žigov avto, ki nas s pogonom na vse štiri po gladki in zasneženi cesti pripelje precej višje od Raven nad Dovjem.
Na ARSO-vih spletnih straneh je že od četrtka opozorilo, da bo na Gorenjskem pihal močan severozahodnik. Že ob petih zjutraj okrog hiš zavija in žvižga. Upamo, da se veter vsaj malo poleže. V zavetju smrekovega gozda po cesti proti pastirski koči na planini Dovška Rožca, je hoja prav prijetna. Vsake toliko vetrc potegne, da malo razhladi pregreta telesa. 
Ko po cesti prisopihamo na planino pa je slika čisto drugačna.
Veter pokaže svoje zobe, nosi oblake suhega snega, smučino pa skoraj sproti zamede. Jure naredi precej enostaven test s smučmi v mehki kloži nad cesto. Po samo treh gibih s smučko v kložo, le ta poči in se premakne. Da nam misliti…
Pri pastirski koči na planini naredimo kratek postanek in počakamo še turne smučarje, ki so prišli v naše gore iz Zagreba in okolice. 
Od koče proti vrhu nam včasih veter pomaga, večkrat pa so sunki tako močni, da nas skoraj prestavlja. 
Ampak…razgledi so kljub temu čudoviti.
…in tisti momenti brezvetrja so pravi užitek…
Tudi v Julijcih se veter poigrava s snegom.
Pod vrhom krenemo desno pod grebenom v smeri Hruškega vrha. 
Veter pa kar kaže svojo moč…
…in vsake toliko pokaže svoje stvaritve.
Ko se na Koroški strani pod nami odpre dolina Medvedjega dola, se nam kljub vetru kar samo zasmeji. Flanke še nedotaknjene…
Hitro smo nared…razen Jureta, ki je pozabil okovje prestaviti na velikost pancarjev, ki jih je imel na nogah. Zna biti, da je pozabljivost posledica tega, da žveči neke zelene žvečilce. Bojda namseto cigaret 😉 (če se danes naša smučina na gori ne vidi pa je prav mogoče najti kako prežvečeno žvako…ali več njih…lastnik je Eko Jure ) 😉
Smučanje proti gozdu čisto na koncu Medvedjega dola pa eno samo vriskanje.
Spodaj počakamo še na del ekipe iz sosednje Hrvaške, nato pa potegnemo špuro proti Koprivnjaku (Kleiner Frauenkogel)
Na vrhu še pogled po okoliških hribih, nato pa še enkrat po pršiču, mestoma kloži..pa tudi trdem snegu…proti Medvedjemu dolu. 
Koprivnjaku damo novo podobo…
…se razgledamo po ostalih vrhovih…
..nato pa nazaj proti Dovški babi.
Na vrhu še kratek postanek…
…poziranje…
…in smuk po planjavah babe proti pastirski koči na planini, nato pa po cesti do avtomobila.
Zadnji metri ceste so bili že kar “pekoči”, saj je bilo za nami okrog 1300 presmučanih višincev. Kljub pekočim stegencem in kljub vetru…ki niti ni bil tako orkanski…čudovita tura.
sej ne vem kdaj sem to prebral o gaženju, mogoče vidu da “smo potegnili špuro”..
O kakšnem gaženju ti spet Jur? 😉
Jao jao… so me z Greenpeace poklical da majo informacije da se onesnaževal Naturo 2000. Hvala prijatelj..
Ampak gaženje je pa bilo a?
Janez, švoh si gledou 😉
Thx
Sem vam prov fovš tistih flank, ne vetra. Zato sva z Meto danes šla na Babo, pa ni več tko dobr za smučat.
Maš pa fantastične slike!
Juretovih “izpljunkov” pa ni videti.
Ja predvsem v množini gazili……. Aja pa ful ste me čakal, sem veliko SLIKAL, haha
Ampak je bilo res noro…