Mojstrovica, 1816 m

Glede na to, da je za nami nekaj lepih dni z ravno pravšnjo mero novozapadlega suhega snega, vmes pa še kulturni praznik, je bil izziv najti turo, kjer bomo uživali v nezvoženem pršiču. Jure predlaga Mojstrovico. Sam sem jo lani presmučal v lepem sončnem vremenu takoj po novem letu. Opis je na voljo tule.

Tokrat nas je bil dan nekoliko bolj siv kot prejšnje dni, tura pa se je tudi nekoliko razlikovala od lanske. Predvsem v dolžini.

Letos smo avtomobile pustili že na Belci, takoj na začetku gozdne poti, ki pelje v dolino Belce. Od tod naprej so bile v snegu le kolesnice traktorja, po vsej verjetnosti od prejšnjega dne, ko je tu potekala reševalna akcija GRS.

Nabere se nas za mali bataljon: Jure in Matic, Janez in Fajfar, pridružita pa se še Darja in Robert, zraven pa še sam. Sedem zagnanih se nas zapodi po cesti navzgor. Skoraj do tunela so kolesnice, od tod naprej pa le gaz pešca in pa potegnjena smučina. V pobočju nad tunelom nas že opazuje trop gamsov. Nizko so prišli…se pravi, da je višje precej snega. No, skozi tunel je tudi letos cesta zgledno splužena 😉

Pot nas vodi po slikoviti mestoma prepadni cesti nad dolino Belce. Čeprav se cesta vleče kot “ponedeljkov šiht” je daleč od tega, da bi bila dolgočasna. Celo pot nas spremlja šumenje Belce, višje pa Suhega grabna.

Kar debelo uro hodimo do parkirišča, kjer sem lani pustil avto. Do vrha je še dolga, bo pa zato smučarija toliko daljša.

Ko se vzpnemo višje nad strugo potoka šumenje počasi zamre. Ostane le še tišina v zasneženi pokrajini…ok, če odmislim našo debato 😉 Višje se nam odpre pogled proti Kepi, ki pa tokrat ni s soncem obsijana.

Do gozdarske koče je smučina potegnjena, naprej gremo v cel sneg.

Od koče naprej se podamo po vlaki v gozd, tako da presekamo dolg ovinek. Tudi višje gor pod planino se podamo v smrečje, tako, da smo po dobrih treh urah hoje končno na planini.

Pršiča je v izobilju in misli že uhajajo v vijuganje po neskončni belini. Le še zadnji vzpon po planini na vrh nas čaka.

Celo pot se je sonce borilo, da bi vsaj malo pokukalo skozi oblake. No, malo pod vrhom doživimo še snežno ploho.

Počasi se vsi naberemo na vrhu.

Po skoraj štiriurnem vzponu se prileže počitek na vrhu. Kot smo že vajeni na vrhu spet prepih…kar pa nas ne odvrne od malice. Fajfar si na vrh drzne prinesti celo sendvič…domač, s ta hudo salamo 😉

Ob malici in kramljanju na vrhu se počasi pripravimo na spust. Čaka nas skoraj 1000 višincev vijuganja. Večinoma po še nedotaknjenem pršiču. Zapodimo se v flanko pod nami…

Eno samo vriskanje do podna. Najprej po planini nato pa izpit iz orientacije med drevjem, posekami, bližnjicami katerim je bil skupni imenovalec samo pršič. Vsej divjačini tam gor se v imenu vseh sedmih opravičujem zaradi vriskanja. Verjemite mi, da smo se zadrževali, pa ni šlo 😉

Spodaj pri koči predahnemo…

Spodaj po ravninah nekaj poganjanja, nekaj višincev nazaj proti tunelu pa tudi pridobimo z natikanjem psov.

Sam slikovni opis tokrat ne postreže z vsemi lepotami in kvalitetami ture. Mogoče bo to bolje videno v lanski turi. Kar se pa tiče same smuke…hm, ja toliko pršiča na en dan pa tudi že dolgo ne 😉

Z nasmehi do ušes nas nese samo še na mešanico temnega in svetlega piva v Aljažev hram na Dovje.

Anadrprfektdey 😉