Vrtaški vrh, 1898 m

Tudi zadnji oktobrski vikend je tisti pravi, jesenski. Po prvem snegu pred nekaj tedni, ki je pobelil vrhove Julijcev, se ozračje zopet ogreje. Ogreje tako, da v nosnice prodre tisti prijeten vonj jeseni, med tem, ko ušesa uživajo v šelestenju listja pod nogami.

Tokrat grem od doma v sobotno jutro nekoliko pozneje. Zapeljem se do Mojstrane in parkiram nedaleč od zadnjih hiš. Ruzak na rame in gas v breg. Za dobro jutro se steza lepo pokonci postavlja…in lep čas ne odneha. Švic mi pridno kaplja od brade in nosa. Pa vseeno je hoja prijetna. Z vsakim korakom drug razgled. Ko listavce zamenjajo prvi macesni in smreka, se oko zatakne v očaka.

Jesen se bohoti v vsem svojem sijaju.

Čeprav dan hiti k poldnevu se luna še kar obira tam gor.

Po grizenju kolen se pot končno zravna in me med macesni pripelje do Vrtaške planine. Živina se pošteno namuči spomladi, ko jo ženejo sem gor, pa tudi jeseni, ko je lepo porejena in je treba v dolino.

Pašna sezona je mimo, na planini je le nekaj gornikov…in pa čudoviti razgledi.

Po kratkem predahu se namenim mimo koče navkreber. Med uživanjem med macesni zgrešim stezo, ki pelje levo v gozd. Nič za to…sem se pač častil s sprehodom pod macesni do roba, od koder imam razgled na Kepo.

Ko se vrnem na stezo proti cilju se mi kmalu odpre lep razgled na Karavanke in Jerebikovec proti vzhodu…Proti jugu izstopa Debela peč, pod njo pa meglice nad Krmo, Kotom in dolino Vrat.