Slemenova špica za dobro jutro

Slemenova špica, en od lepših kotičkov v času, ko jesenske barve rišejo pokrajino. Zato ponoven špancir tja gor. Tokrat za dobro jutro. Od zadnjega obiska je minilo nekaj dni, ravno prav, da tiste micene iglice dobijo pravi odtenek. Jalovec je pa itak lep, v barvah ali črno bel.

Na Vršiču na parkirišču le dva avtomobila pred mano. Fajn, ne bo hude gužve. Na pot se odpravim še v soju čelke vse dokler mi luna ne začne sekat v glavo.

Med tem, ko gre luna na eni strani spat, se na drugi strani rojeva nov dan.

Pod Slemenovo špico ob legendarnih mlakužah sem ravno ob pravem času. Luna za Kotovim sedlom še oddaja nekaj svetlobe, med tem, ko pod Slemenom čakamo prve sončne žarke.

Tokrat je vrstni red proti prejšnjemu tednu obrnjen. V primerjavi z lanskim letom pa je precej hladneje.

Prvi sončni žarki se zataknejo seveda tam, na vrhu, kjer je najlepše.

Vse več jih je in Jalovec

dobiva vse lepšo podobo.

Mrzle noči prehitevajo jesen.

Ko sonce končno prileze izza Škrlatice tudi jasa pod slemenom iz sekunde v sekundo dobiva drugačno podobo.

Najprej svojo dozo energije dobijo najbolj izpostavljeni…

Takoj nato še tisti za robom.

Slika Jalovca ima spet unikaten okvir.

Okolica zažari v lepem jutru.

Najlepši se tokrat občuduje v zamrznjenem ogledalu.

Puhovka gre nazaj v ruzak, sledi martinčkanje…z razgledom.

In od koder ga pogledaš je lep…

Pogled od tu je najlepši jeseni. Bi znalo biti, da zaradi tistih micenih iglic v nešteto odtenkih, ki rišejo kulise…

…tako, kot malenkosti rišejo življenje.

Naužijem se svežega jutranjega zraka in razgledov na vrhu. Ko zaslišim vse več glasov prihajajočih pohodnikov, se odpravim v dolino. Na poti proti Vršiču se srečujem že kar s kolonami pohodnikov. Nič čudnega, saj je na slovenskih koledarjih jesenski Jalovec že obvezen motiv za mesec oktober 😉