Mala Mojstrovka

Še dobro, da imamo Vršič…

Pogled skozi okno meglic

… od koder se da prijetno zabiti dan kljub temu, da snežne razmere v letošnji zimi niso niti vredne naziva zimske.

Z Matijem nisva pretiravala z zgodnjim štartom. Pustila sva cesto tistim, ki morajo biti v službi ob sedmih ali osmih. Napovedi so namreč kazale, da naj bi se vreme naredilo šele okoli enajste ure dopoldne. Ko prispeva na Vršič, se nama kaj dosti ne mudi iz avta, saj je prelaz v meglicah in vetru. Kljub temu se brcneva v rit z mislijo, da bo tura vremensko kar zanimiva.

Do Vratc v megli z občasnimi razgledi na okoliške vrhove, nad Vratci, tam, kjer stopiva na kopna tla, pa je megla vedno bolj gosta. Borovci so ozaljšani z ivjem, z vsakim prehojenim višinskim metrom pa se nad nama bolj sveti. Nad izstopom iz Pripravniške sva že skoraj na soncu. Višje tudi veter odneha, Anita, ki se peš vrača z Male Mojstrovke, pa nama pove, da je na vrhu lep solarij.

Na poti proti vrhu občudujeva igro oblakov pod nama, kasneje z vrha pa se nama spet prav nič ne mudi, vse dokler se oblaki ne pričnejo dvigovat proti vrhovom. Čas je, da uideva v dolino, preden naju zagrne.

Smuka prvih 150 višincev na soncu, nato pa kot bi padla v čeber mleka. Tipaje in s pomočjo trackbacka poiščeva Vratca od koder se spustiva na izhodišče.

Smuka povprečna, vsekakor pa bi bila boljša, če si za spust z Mojstrovk ne bi vsak pešak izbral prav svoje linije. Tako preluknjanih Mojstrovk še živ dan nisem doživel.

Kljub temu, da smučarija ni bila za prehvalit in kljub temu, da na Erjavčevi po hidraciji pri njih po novem kasirajo za wc, sva neizmerno uživala v čudesih narave Matija in pisec.