Pod Kriško steno
Teden je najlepše začeti v hribih. S tem se strinjata tudi Mare T. in Marko D.
Glede na napovedi in obnašanje vremena čez noč, kaj dosti ne hitimo. Ob osmih se zberemo za cesto na Hrušici, nato pa do tretjega ovinka Vršiške ceste. Od tod se po še lepo zasneženi poti spustimo proti Lipni trati, od koder vprežemo pse in proti koči v Krnici.

Koča v Krnici
Do koče je cesta lepo zratrakirana in urejena za sankanje. Postojanka kljub nič kaj zgodnji uri še ni obiskana, le tisti prijeten vonj kurišča v koči daje slutiti, da oskrbnika v koči uživata jutranji mir.
Višje nad kočo v gozdu je seveda že vse presmučano, prav tako lahko izbiraš po kateri špuri se boš vzpenjal. Z višino narašča tudi temperatura. Tam med redkimi macesni Maretu že zakuha.
Pod izravnavo, kjer v “normalnih” zimah balvan nudi zavetje za pripravo na smuk, so sledi vetra. Špure predhodnikov so delno zapihane, kar daje slutiti, da bi mogoče pa še našli kaj suhca tam višje.
Podamo se prav pod navpično steno, kjer se okrepčamo in pripravimo na spust.
Prvi zavoji so prav uživaški. Sneg suh, pa še se najdejo predeli nezvoženega. Tudi pod izravnavo levo pod stenami najdemo še nekaj deviške beline. Nato nadaljujemo sprva po srednjem žlebu, pa poizkusimo še v desnem, v spodnjem delu pa se usmerimo v špuro, po kateri smo pristopili. Tam nad macesni sneg počasi postane težji, sem in tja pa je potrebno biti pozoren, da te kaka kamnita mina ne katapultira na sosednji kucelj.
Tako je vse do gozdička nad kočo, koder po zvoženi špuro pridrajsamo do napajališča. Ker se nam kaj dosti ni mudilo v dolino, si kar tu privoščimo hidracijo.
Po prvih požirkih “energetskih napitkov” tudi nebo nad nami dobi lepšo barvo. Tako to kuliso še s težjim srcem zapuščamo.
Čaka nas še spust po trasi Mihovega smuka, nato pa vzpon do Vršiške ceste.
Za oceno 5 kar se smuke tiče je manjkalo kakih 20 cm frišnega, če pa potegnemo črto pod celotno turo, pa si lahko le želimo takšnih ponedeljkov.
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!