Veliki Draški vrh, 2243 m
Prvi februarski dan se je začel tako, da sem sredi noči prišel do svoje postelje. Služba se je zavlekla. Z budilko se ob šestih dogovoriva, da me zbudi dve uri kasneje. To je tudi pomenilo, da ne grem s smučmi proti Kredarici z Juretom in družbo.
Ob pol deveti se zapeljem na Pokljuko in parkiram na Rudnem polju. Potegnem mimo smučišča pod Viševnikom in nadaljujem po letni poti nad planino Konjščica. Po napovedih vremenarjev naj bi me dopoldne še grelo sonce…pa ne vem, ali sem narobe slišal ali pa so nas vse skupaj malo…
Zjutraj je še kazalo, da bo tole sončen dan, tu gor je slika popolnoma drugačna. Nekaj modrine neba je še opaziti nad Ablanco, zato pospešim smeri Jezerc.
Na Jezercih se za hip ustavim. Prvotni plan je bil smučanje s Studorskega prevala, nato vzpon na Srenski preval, od tam pa spust proti Kačjemu robu in na smučišče Viševnik.
Zaenkrat se obrnem najprej proti Studorskemu prevalu…
Tod danes ni posebnega prometa. Razen na vrhu Srenjskega prevala, kjer sta dva gornika, ne srečam nikogar. Paše mir in tišina…
Pod Studorskim prevalom si premislim in se napotim proti Velikemu Draškemu vrhu. Sneg zaenkrat še drži, upam, da tako ostane. Pobočje Velikega Draškega vrha bo po vsej verjetnosti trdo, presmučano in spihano.
Ko pridem pod samo flanko Velikega Draškega vrha tik pod vrhom opazim dva turaša. Smuči nosita na hrbtu. Kmalu mi je bilo jasno zakaj.
Pobočje je zvoženo, spihano in in trdo, mestoma skoraj poledenelo. Špura je ali uničena ali zapihana ali pa ledena. Sam uvidim, da bo šlo tudi meni lažje brez smuči, saj sem že nekaj zadnjih deset metrov razmišljal, ali naj namestim srenače ali ne. No, kmalu se pokaže, da na vrh vodi uhojeno “stopnišče”, ki precej olajša vzpon.
Malo pod vrhom srečam predhodnika, ki mi povesta, da je zgoraj spet vse na prepihu – tako kot ponavadi. Vleče iz jugozahoda, tako, da vrh ne nudi prav veliko zavetja.
Na vrhu se oblečem, pospravim kužke s smuči na toplo, naredim par fotk… Kljub temu, da dan ni sončen, so razgledi še vedno lepi.
Pogledujem proti Kredarici, če bi kje opazil Jureta z družbo. Svetloba je difuzna, veter pa tudi ne pojenja, tako, da se kmalu postrgam z vrha.
Vrhnji del gore je precej spihan, podlaga je trda. Robniki lepo držijo, tako, da je smuka ugodna. Nižje se je na napihanem snegu naredila skorja, ki se mestoma smučarju predre, tako, da je smučarija bolj ko ne preizkušanje terena.
Nižje proti Studorskemu prevalu se je še dalo narediti par lepih zavojev, najlepša smuka pa je bila tokrat nekoliko levo od Studorskega prevala (gledano navzdol) – smer pristopa. Zbita kloža drži smučarja in mu ponuja prave užitke.
Proti Jezercem pa se že začne spet tombola. Skorja se predira in vsak zavoj je vprašljiv. Od Jezerc proti planini Konjščica pa trening za meča. pod skorjo ojužen sneg. V vsak zavoj potrebno vložiti kar nekaj truda. Oddahnem si, ko spustim na planino Konjščica.
S Konjščice s smučmi na ramah peš nadaljujem proti letni poti nad planino. Od tod skozi smrekov gozd po popolnoma gnilem snegu proti cesti, ki je zratrakirana…vsaj za finale lahko človek naredi par stoprocentnih zavojev 😉
Vremenarji so vsaj del napovedi zadeli…da bodo temperature nad lediščem. Le te so iz smučanja naredile kondicijski trening 😉
Končna ocena: skoraj 1000 višincev v kislem vremenu je še vedno bolje, kot doma čakati, kdaj bo začel padati dež 😉
Lepe fotke! Midva (dva turaša pod vrhom) sva na Konjščici ugotovila, da bi bilo morda vseeno bolje iti nazaj na Rudno polje preko Srenjskega prevala. No danes pa sneži in naslednji teden bo juhuhu.
Lp Peter
O lej jih lej 😉 Je bla s Srenskega prevala kaj boljša smuka?