Blegoš za dobro jutro, 1562 m

Trije dnevi na seminarju v Ljubljani, od tega ponedeljek sončen, torek oblačen, sreda pa zasnežena…ja dovolj, da se ti počas začne cufat. Tako sva v sredo z Matotom že na vezi kam bi se šlo v četrtek. Mato da idejo Blegoš, jaz pa, da gremo gledat kako se sonce zbudi.

Ob petih zjutraj se že nabiramo po parkingih v Kranju. Mato me pobere na enem, midva pobereva še Miloševo opremo na drugem, Remic pobere Miloša…in gremo. V Škofji loki poberemo še Anjo. V trdi temi in po prazni cesti se zapeljemo do Poljan, od tam v Javorje, najbolj sončno vas v Sloveniji, iz vasi pa naprej po lepo spluženi cesti do Črnega Kala. Remic tišči svojo mašino v breg brez problemov, Mato pa pri zadnji kmetiji ekspresno namontira verige na kolesa in že smo za njim.

Še vedno v temi se opremimo in odpravimo proti Blegošu.

Hoja je bila po mehki puhasti podlagi in po položnem terenu tokrat precej otežkočena…in to predvsem zaradi razgledov, barv…

Najprej se na obzorju nariše črta, ki zariše mejo med dnevom

in nočjo….

…nato barve dneva počasi premagujejo noč…

Odtenki se spreminjajo iz sekunde v sekundo……počasi se se tudi nad vasjo zprebuja dan.

…nas pa vleče višje……ampak brez postankov ne gre. Škoda bi bilo glavo obrniti v tla in hoditi naprej. Za ovinkom s ceste zavijemo desno v gozd v smeri koče in vrha gore. Počasi a vztrajno se sončni žarki prebijajo skozi gozd iglavcev. Prav v trenutku, ko pridemo v predel bukovega gozda tja posijejo tudi prvi sončni žarki.

Pogled je…hm…a se da opisat?Človek bi kar obstal tam…in užival…

Ne le barve, tudi tistih 10-15 cm včerajšnjega snega, ki je to jutro v obliki prvovrstnega pršiča, nam na usta riše nasmehe. Ko špuro potegnemo nad gozdno mejo nas še tam pričaka zimska pravljica. Smreke zasnežene, razgledi popolni, na miljone snežnih kristalčkov, ki se bleščijo v jutranjem soncu…

Kot smo že vajeni pod vrhom vedno tudi veter pove, da obstaja. Tokrat na naše veselje le ni pretiraval. Seveda na vrh prisopiham zadnji…z največ posnetki 😉

Parkiramo se pri bunkerju na pod vrhom, saj s samega vrha ni kaj dosti smučarije, razgled pa je tudi tu lep. Sledi zajtrk v prekrasni jedilnici z razgledi na Julijce…

Karavanke.Fantom, ki so svoje čase čepeli v teh bunkerjih prav gotovo ni bilo lahko. Vsaj razgled so imeli kot se spodobi. Ob prijetni debati na lahnem vetrcu nas v hladnem jutru kljub soncu počasi zazebe…Zato sledi le še skupinsko fotkanje in afngunc pred spustom v dolino.

Oprema je naložena v ruzake, čaka nas le še spust in vriskanje proti soncu. Zgornja flanka proti gozdni meji je čudovita. Spodaj trda podlaga prekrita s kakovostnim svežim puhcem nas sili, da hrib počečkamo…

Nižje v bukovem gozdu prečimo levo in poiščemo poseko, ki vodi do ceste po kateri smo se povzpeli. Smučanje po poseki nič manj kakovostnejše kot zgoraj, le sem in tja naletiš na kak previsoko štrleč kamen. Spodnja podlaga je očitno preveč spihana, novega puhca pa tudi ni bilo v izobilju. Pa vendar…uživaško do ceste.

Ko prismučamo do ceste počakamo še Anjo, ki je vzpon opravila na krpljih…in to s tako eleganco, da ni uničila špure 😉 Sledi še spust po cesti do avtomobilov. Sam se odločim, da nadaljujem na smučkah po cesti in ob cesti do zadnje kmetije.

Nad vasjo se počasi že valijo meglice, Blegoš pa je obsijan.Sledi še vožnja do Škofja Loke in pa pozna jutranja kava.