Hruški vrh, 1776 m

Red je in spodobi se, da se kulturni praznik ustrezno počasti. Z nočne se peljem proti domu, na Peračici se v daljavi vidijo naši hribi…v lepih barvah, tistih jutranjih. Takih, da človeka zbudi, mu da v razmišljanje…postelja al gor? Prevladala je tista druga. Kontaktiram še Ninota in nekaj čez osem sva že na poti proti Planini pod Golico. Najin cilj je Hruški vrh oziroma Hruščanski vrh, kot ga poznamo tu spodaj pod Karavankami.

Pr Čop je že kup mladcev, ki se pripravljajo na turo. Sama se zapeljeva mimo Sv. Križa do Belega potoka. Pri Tarmanu na dvorišču pustiva avto. Ne bo jezen…naju pozna 😉 Smučke na noge, ruzake na hrbet in u brege. Mimo podrte karavle čez Mentn proti Jeseniški planini. Pot je s te strani presankana. Trda špura snežnih sani se prileže. Hoja je lažja. Višje nad cesto greva del poti po celcu, pri lesi pa se spet pokaže sled turašev, ki so pristopali po letni poti. Večina jih gre direktno na Klek, midva pa se spustiva do ceste, od tam pa proti Zgornjim tratam. Tam srečava fantine s Kamne gorice, ki sta že odsmučala s Kleka  (Petelina). Njun nasmeh je povedal vse o smučariji tam gor. Tu se nama tudi odprejo razgledi na Julijce.

Po kratki debati jo potegneva naprej. 

Po slabi urici hoje sva pri pastirski koči na Petelinu oziroma na Jeseniški planini.

Ozirava se navzgor. Pod vrhom Petelina (Kleka) je že četica turašev, leva flanka je tudi že lepo zvožena, desna pa…hm, očitno brez podlage

Pri koči se oblečeva, saj kot po navadi spet piha. Po levem pobočju se počasi vzpenjava proti grebenu pod Klekom, nato pa levo proti sedlu Rožca. Pod vrhom flanke srečava dva domača uživača… Vse to naju še čaka si misliva…in greva naprej.

Brez lepih razgledov tudi tokrat ni šlo.

Razgled na čudovito a na žalost spet zaprto smučišče Španov vrh spet da misliti kakšne ljudi imamo v dolini na vodilnih položajih! Pa dovolj o tem, da s politiko ne zasvinjam bloga…

Nino jo kar gre…proti Rožci.

Kar nekajkrat sem šel že tu gor zadnja leta. Vedno občudujem drevo, ki raste pod sedlom. Do lani mu je družbo delal posušeni macesen…a je žal padel.  

Tu zgoraj se nama spet odprejo drugi razgledi…

Ko greva proti Rožci se nama pokaže najin današnji cilj.

Na sedlu lepo vleče z avstrijske strani, zato pospešiva tempo. Pri sosedih je lepo presmučano, tudi zahodno flanko Kleka so posmučali.

Pogled na Koprivnjak in spomin na lansko turo.

Sonca danes ni v izobilju, je pa zato svetloba toliko bolj zanimiva.

Na poti občudujeva vrh in gledava možne variante za smučanje navzdol.

Malo pod vrhom imava obzorje še večje…

Na grebenu se nama odpre še pogled proti Dovški babi…

Počasi le primaširava na vrh oziroma točko, od koder bova smučala.

Na srečo nama na vrhu veter nekoliko prizanese, tako, da se v miru pripraviva, pomalicava. Mimo prideta še dva turaša. Eden z Vrhnike, drugi v Ljubljano priseljen Štajerc.

Narediva še par fotk in družinsko…

Sledi spust proti sedlu Rožca. Voziva po flanki proti Hruščanski planini, nato pa odvijeva levo proti grebenu. Po grebenu v smuku proti Kleku. Pod Klekom snameva smučke in jih nosiva dobrih 20 višincev nazaj pod Klek. Iz samega vrha smučarija v vršnem delu po trdi podlagi, v flanki pa pršič z malo skorjice. Ko prideva pod Klek pa se nama kar samo zasmeji. Cela flanka pršiča…

O smučariji po Jeseniški planini ne bom zgubljal besed 😉 Spodaj se drživa desno po flanki, nato pa po poti pristopa nazaj do avta. Turo zaključiva Pr Čop v Planini pod Golico ob navijanju za srebrno Tino.

Končna ocena: lepo kulturno preživet dan 😉