Krvavka, Golica

V teh čudovitih zimskih dneh je včasih prav mučno živeti med pobeljenimi vršaci, ki vabijo v svoje kraljestvo. Tako se nam nad mestom vsak dan v takšni in drugačni obliki nastavlja Golica z okoliškimi kuclji. Le na vsake kvatre se ponudi priložnost, da jo brezskrbno presmučamo. No, letos se je priložnost pokazala v obliki hladnega in sončnega decembrskega dne.

Jutranji razgledi proti Julijcem

Pri Fencu se nas nabere devetorica z vseh vetrov. Domači: Jure, Žiga, Matija, Grega in moja malenkost. Gosti: Stojan, Rok, Boris, Borči.

Že na parkingu je po številu frišnih vicev in pripetljajev kazalo, da bo dan precej zabaven. Pisana druščina se po jutranjem pomenku odpravi po zimski poti do Koče na Golici, nadaljujemo na Krvavko. Na vrhu nas pričaka rahla sapica, ki nas ne prežene s tako silo kot želja, da imamo čim več od smučarije.

Prvi spust opravimo s Krvavke pa vse do pod koče po levi strani. Tam, kjer je možnost plazov največja, se po sicer stabilni podlagi še vedno preventivno umaknemo.

Pod kočo z nasmehi do ušes znova vprežemo cucke in se še enkrat podamo na vrh. Drugi tek opravimo po večinoma pršičasti flanki med Krvavko in Golico, zaključimo pa pri prvih smrekah desno pod kočo, gledano navzdol.

Za finalno serijo smo si prihranili še vzpon na vrh Golice, od koder po preverjeni liniji odsmučamo v smeri ovčarske koče na planini Možine. Od tod s pogledom na pokracane vrhove po cesti nadaljujemo nazaj proti izhodišču.

Niti za kak centi pretanka snežna odeja na izhodišču, niti nekaj kložastih kratkih odsekih obeh vrhov ne pokvari končne slike čudovitega dne v gorah v odlični družbi, ki je na koncu naredila še nekaj prometa na spodnji postaji žičnice Španov vrh.

Upam, da turo kmalu spet ponovimo…ne čez 4 leta, kolikor je preteklo od zadnje ture na domačem vrhu.