Sedlo Belščica – Mali vrh, 32. Stamarski pokal

Kljub nenavadnim časom so se vse zvezde poklopile tako, da je bila izvedba prestižnega “tekmovanja” spet uspešno izvedena.

Pogled na Jesenice

Po nekaj dnevnem deževju pred samim datumom izvedbe, smo bili večina optimistični, saj je vremenska napoved po kislem petku obetala razjasnitev v toku noči. No, zjasnilo se je že prej, zima pa je z repom opletla ravno toliko, da je ponoči lepo namočen sneg pomrznil. Prvi koraki po najnižje ležečih zaplatah beline pod Belščico nam je narisal nasmehe na obraze, saj je bila potrebna kar sila, da si si zbrcal varno štapno. Nad gozdno mejo se prične konkretna zimska odeja, pogled na “smučišče” nad Betonsko bajto pa požene srce veselega beuškega turaša na višje obrate.

Že ob prvih korakih na snegu smo vedeli, da jo tokrat ne odnesemo brez drugega teka, saj razmere že dolgo niso bile tako lepe. Do štartne točke na Malem vrhu se nas večina poda kar peš s smučmi na ruzakih. Pred štartom nas “Čebelca” registrira tako, kot se spodobi, z domačimi pridelki. Ob razgledih se nikomur kaj dosti ne da v dolino, pa vendar odlična podlaga vabi.

Prvi tek je minil v znamenju prašenja vse do cilja. Pred drugim tekom smo na štartu opazovali meglice, ki so sem in tja zakrivale okolico, le našega vrha ne. V daljavi le Triglav kuka nad oblaki. Tudi v drugem teku so bile razmere še vedno odlične z nekoliko zmanjšano vidljivostjo.

Po peš spustu do Urbasa je sledil še obvezni del druženja na Potoški planini z enotnim zaključkom vseh 16 udeleženih, da mora it navada naprej. Udeležba je bila seveda tudi tokrat “mednarodna”, saj so tekmovalci prišli tudi iz sosednje Kašarije in pa izseljenci s Hrušice in Jesenic.